184 – Sprehod skozi vesolje 👾
Kdaj si nazadnje stopila v neznano?
👨🚀 Zgodbe med zvezdami
12. aprila 1961 je Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je zapustil Zemljo. Poletel je v neznano — v času, ko nihče ni mogel z gotovostjo napovedati, kaj bo vesolje storilo s človeškim telesom. Ali je preživetje sploh mogoče …
Te dni pa se je zaključila misija Artemis II. 65 let po prvem človeškem poletu v vesolje in več kot pol stoletja od zadnjega obiska Lune.
Zdi se mi, da je to kar dober trenutek za novo serijo vesoljskih zgodb.
Sploh ker spet berem eno takšno knjigo. Pravzaprav niti ne vem, ali sem kdaj bral kaj drugega … Včasih imam občutek, da to zgodbo berem že več let.
The Reality Dysfunction sem vzel v roke, ker jo je nek ZF pisatelj priporočil na Threadsu.
In ne boš verjela, kolikokrat sem ga zaradi tega preklel. 😅
Knjiga naj bi imela 995 strani. Moja Kindle verzija jih ima čez 1200. Berem jo že tako dolgo, da je postala del mojega vsakdana. Sej bi bilo vse ok, če to ne bi bila ena najbolj brezupnih ZF zgodb, kar sem jih kdaj bral … In hkrati ena najboljših.
Naslov pa kot da bi ga vzeli iz naše trenutne realnosti.
Nič.
Lotim se vesoljskih zgodb.
Da vidim, če mi kaj uspe.
👽
Preganjajo ga vesoljci, ki ga nikoli niso ugrabili in niso eksperimentirali z njegovim telesom in dušo.
Vse si je zamislil zaradi psihične iztrošenosti, mu je razložila zdravnica.
Zato se je zaklenil v omaro, ki ni obstajala.
—
Priznam, to zgodbo sem objavil samo zato, ker mi je tako fajn bizarna. Mimogrede, pripravljam tudi eno objavo bizarnih zgodb. Pri njih je najtežje ugotoviti, »kaj je avtor želel povedati«, in ker niti meni včasih ni jasno, katera interpretacija je »prava«, so mi tako všeč in jih bom delil s tabo čez nekaj tednov.
☄️
Projektil je drvel s hitrostjo 28.000 km/h okoli Zemlje. Stisnjen v kovinski komori je lovil ravnovesje med šumom radijske zveze in lastnim dihanjem.
Zahreščalo je: "Gagarin, si tam?! Kaj vidiš?!"
Zbral je pogum in pokukal skozi okence. "Vesolje je črno, Zemlja je modra. Najlepša modra!"
—
Iz naslovne teme. Spomnil sem se na ta polet, ga malo “pogooglal” in spisal zgodbo. To je vse.
🛸
Nebo so prekrili leteči predmeti. Bili so različnih velikosti, a vsi večji od nogometnega stadiona. Svet je obstal. Nato razpadel v paniko.
Več dni so najpametnejši ljudje z najsodobnejšo tehnologijo zaman poskušali vzpostaviti stik.
Človeštvo ni opazilo, da so se mravljišča praznila, črni trakovi pa zbirali na površju. Mirno. Organizirano.
Nikomur ni prišlo na misel, da niso prišli zaradi nas.
—
Ideja za to zgodbo mi je prišla ob branju kratke zgodbe “Of Ants and Dinosaurs” od Liu Cixin. Mislim, da je bila v sklopu ene zbirke zgodb. Ne spomnim se točno. Definitivno zanimiva satirična alegorija. Če imaš par urc časa, ti jo priporočam. Tu zgoraj je link na celotno besedilo. 😉
🐜
↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️
🔃 Meni najdražje zgodbe, iz arhiva
“Glej ta opis! Ogromna vesoljska ladja, ki že milijarde let drvi skozi vesolje s hitrostjo 109.033,20 km/h, je samozadostna, se avtomatično obnavlja, na njej živijo inteligentna bitja, ki v neki fazi razvoja zapadejo v samouničevalne vojne, ki prinesejo konec civilizacije, za ladjo pa le konec enega cikla ... Ma kam je šla ta znanstvena fantastika?!”
”Veš da si ravnokar opisal Zemljo?”🛸
"Si kdaj razmišljal kaj vse je tam zunaj? V vesolju?"
"Sem. Zato sem Zemljo izbral."🛸
"Veš, da ni več prave noči nikjer na Zemlji? Nikamor ne moreš iti, da bi videl pravo črno noč in zvezde mlečne ceste."
"Ti si premlad, da bi vedel, ampak to je namerno."
"Kaj?!"
"Nek ponesrečeni eksperiment z nekim orožjem je leta 2026 uničil vse električne naprave in ljudje smo takrat prvič videli pravo črno noč."
"Waw, moralo je bit divje lepo!"
"Pred tistim letom nas je bilo na planetu okoli 10 milijard ... Zdaj nas je ... Koliko?"
"Nekaj manj kot tri milijarde."
"Ljudje niso prenesli pogleda na pravo vesolje."🛸
Pred dvajsetimi leti so Zemljo zadnji migranti zapustili.
Vsak mesec jim pošljemo raketo s svežimi živili, saj na Marsu še vedno skoraj nič ne raste in živina ne preživi.
Ironično – na Mars so migrirali ljudje, ki so na Zemlji migracije aktivno zavirali.
Tisti ljudje, ki so degeneracijo planeta pospešili.
Prav tisti ljudje, ki so na Mars zbežali in nas lastni usodi prepustili.
Prav ti ljudje bodo čez dvajset minut to sporočilo dobili:
"Raket nam je zmanjkalo. Novih pošiljk hrane ne bo."🛸
Presenečeno je strmel v nebo, proti polni Luni, ki je razpadala.
Padel je na kolena, zagrabila ga je panika.
Zamrznil je, ko so mu misli divjale.
"Kam naj se skrijem?!"
"Obstaja sploh lokacija, kjer bo kaj peživelo?!"
"Prekleti politiki in njihove vojne igre, vse nas bodo ubili!"
Paniko je nadomestil obup.
Sesedel se je na tla in se stisnil v klopčič.
Solze so mu zameglile pogled, premazale VR očala.
"VR očala," je jezno zamrmral.
Snel jih je in odvrgel na posteljo.
"Tole je postalo preveč resnično," si je priznal.
Po več tednih, se je stuširal in stopil ven, zaužiti svet, ki ga je sedaj cenil z novimi očmi.🛸
Naš svet se je zaključil ob novem letu.
Nihče ni videl napadalcev. Nihče ni opazil raket in laserjev iz vesolja.
Pomešali so se z našimi zadnjimi ognjemeti.🛸
🛸 Tematske objave
Naslednjič: Kolesarjenje osvobaja 🚴♀️