61 - Raketa zapušča sončni sistem!
61 - Raketa zapušča sončni sistem!
Po dolgem času poslušam ska-punk glasbo ... in misli izginejo v vesolje, na drugi planet, kjer mi bo verjetno bolje, ko bom, spet, pudingovo polje!
📚Zgodbe
Ladja se je ustavila ob Mednarodni vesoljski postaji in začela na več frekvencah oddajati. Prestrašeni ljudje na postaji in na Zemlji so več dni neuspešno poskušali razvozlati vsebino sporočila. Nezemljani so za dan obmolknili in sporočili ponovili, madžarščino z drugim jezikom nadomestili.
“Glej ta opis! Ogromna vesoljska ladja, ki že milijarde let drvi skozi vesolje s hitrostjo 109.033,20 km/h, je samozadostna, se avtomatično obnavlja, na njej živijo inteligentna bitja, ki v neki fazi razvoja zapadejo v samouničevalne vojne, ki prinesejo konec civilizacije, za ladjo pa le konec enega cikla ... Ma kam je šla ta znanstvena fantastika?!”
”Veš da si ravnokar opisal Zemljo?”
"Nekoč je bilo lepše."
"Na katero obdobje ciljaš?"
"Na čas, ko smo še mislili, da smo v centru vesolja."
"Hm?"
"Ko smo ugotovili, da smo v eni od galaksij in to nekje na ⅔ od centra le-te, je šlo vse navzdol. Kaj bo šele, ko ugotovimo, da nismo edini pametnjakoviči v tem okrožju …"
Več desetletij smo v vesolje pošiljali signale z navodili do naše lokacije. Znanstveni pristop do upanja o zunanjem odrešitelju, so temu pravili.
Nihče ni verjel, da bo kdo odgovoril. Niti znanstveniki.
A odgovor je končno dospel. Z ogromno vesoljsko ladjo odrešiteljev.
Le kakšno leto po tem, ko smo človeštvo z atomsko vojno končno zradirali.
"Desetletja pošiljamo sporočila v vesolje z navodili kako smo zgrajeni, kje živimo … Te ni strah, da bi nekdo prišel na obisk in znanje uporabil, da nas z Zemlje zradira?" je vprašala mladega astronoma.
"Prav nič. Če so dovolj blizu, da nas slišijo, nas očitno ignorirajo, ker smo jim še nezanimivi … Sami bomo morali zase poskrbeti."
"Si kdaj razmišljal kaj vse je tam zunaj? V vesolju?"
"Sem. Zato sem Zemljo izbral."
📖 Ozadje
“Halo Zemlja, imam problem. Raketa zapušča sončni sistem. Zgubu sem se kje nimam pojma ne vem, gledam skozi okno in se čudim kam grem.”
Nek dan sem spet preveril, če med streaming ponudnikih najdem pesem od ska-punk/metal skupine Pudding Fields, ki sem jo v študentskih letih poslušal (in koncerte obiskoval in bil t.i. oboževalec) … Navdušeno sem ugotovil, da so dostopni praktično povsod! Praktično vsi njihovi albumi! Sledile so ure poslušanja, da sem že sam sebi šel na živce, ko so mi refreni skakali po glavi, tako kot nekoč …
Pojdimo na zgodbe. Večina je posledica vpliva branja knjig od Liu Cixin (Tavajoča Zemlja, Problem treh teles, …), torej Zemlja je glavna igralka pri vseh.
Prva je zelo sveža, spisana novembra letos. Madžarščina mi je tako divji jezik, pa in hkrati tako družinsko blizu … Po njej so oblikovali tudi Klingonski jezik v Star Treku in zato v moji podobi sveta zveni domače vesoljsko. To so sestavine, ki sem jih tukaj zmešal v zgodbo.
Druga sama sebe razloži. Pozabljamo, da drvimo skozi vesolje s hitrostjo več kot 32.000 kilometrov na sekundo in ničesar ne čutimo. Spisal sem jo 11. marca 2018.
Tretjo sem oktobra letos. Percepcija naše pomembnosti. Posledica branja ene druge vesoljske opere, ki sem jo omenjal v eni prejšnjih številk. Takrat sem bral The Eden Paradox, sedaj pa Children of the Eye … Pač “space opera”.
Četrta in peta sta malo starejši, letošnje poletje … Ne bomo zanimivi za druge civilizacije dokler ne znamo komunicirati na bolj efektiven način skozi neskončne širjave vesolja. Hitrost svetlobe je za take razdalje prepočasna.
Zadnja je iz 2020, septembra tistega leta sem jo zadnjič urejal. Ideja tukaj je, da se je sogovornik rodil na nekem drugem planetu ali pa da jih je več prepotoval in je Zemljo izbral.
Verjetno ti je tukaj že jasno, da je celotna objava ljubezensko pismo Zemlji. Priznam. Je edina, ki jo imamo in ki jo bomo imeli še naslednjih 10-100 generacij … Če bomo imeli srečo. Zato je čas, da se ponovno zaljubimo vanjo in se z njo obnašamo kot z najbolj pomembno ljubezen v življenju.
In kot pravijo Pudingi: ”Halo Zemlja, meni je kul. Raketa se ne vrača, hoče na žur. Jaz bom tle ostal, če ti prav je al ne. Vrti se naprej in pozdravi vse!”
Naslednjič: Domačnost, objemi ... ker je mraz.