48 - Polet(ni), v vesolje, pobeg
48 - Polet(ni), v vesolje, pobeg
Čas je, da zapustimo ta planet in odidemo nekam stran, kjer ne bo tako fajn, ampak se bomo počutili varneje. Brez vročinskih valov, poplav in požarov. Si upamo?
📚 Zgodba
"Počutim se kriv. Skrbela me je vročina in suša, želel sem si dežja, pisal zgodbe o tem. Deževalo je. Preveč! Mnogim je vse odneslo!"
"Pa si želi kaj drugega, kar se lahko uresniči."
"Želim si zmanjšano pregrevanje Zemlje, da nehamo onesnaževati, vsak zase in kot družba."
"Zaželi si nekaj, kar se lahko uresniči!"
Končno smo razvili kvantni super-računalnik.
Spisali smo algoritem, ki bo našel odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in sploh.
9 milijard let bo tekel.
Poskrbeli bomo, da Zemlja do takrat ostane in mi na njej.
Počakali bomo.
Sedaj imamo razlog za to.
Od malega je nosil slušni aparat in očala. Nase je imel priklopljeno inzulinsko črpalko, v sebi spodbujevalnik srca, eno nogo je imel umetno, čez noč pa je nosil dihalno masko.
Nesrečen je bil, do upora robotov.
Zatem pa … Izjemnež, ki so ga med svoje sprejeli in mu še dodatne nadgradnje podarili.
"Pozor mali, ta naprava te bo peljala v nešteto svetov, te katapultirala v prihodnost in preteklost, po različnih časovnih točkah. Lahko ti celo ustvari premočne občutke, ki jim ne boš kos!" mu je stric z zelo resnim opozorilom predal knjigo.
"Brez panike" je bilo natisnjeno na njeni platnici.
📖 Ozadje
Toliko (znanstveno-)fantazijskih zgodb imam že spisanih, da je skrajni čas, da kakšno objavim. Zavedam se, da povprečno raje berete strastne romantične zgodbe … Znanstveno-fantastična strast je tista, ki nas je in nas bo popeljala v lažjo prihodnost, kjer bomo imeli možnost dolgoročnega preživetja. Pa moram priznati, da v tem žanru najbolj uživam.
Poskusil sem se izogniti ekološkim zgodbam - ekološki hiperobjekt je večini še prevelik “bau bau” in v tem času nočem težiti, vsi ga čutimo, čeprav ne dojamemo …
Te zgodbe so sveže, spisane po vikendu poplav, govorijo pa o pobegu v fantazijo. Ker Zemlje ne moremo zapustiti.
V prvi je citat misli, ki se mi je utrnila neko jutro med tekom. Seveda sem misel zatrl v kali, nisem pa zgodbe, ki ima pravico ostati. Se še spomniš objave Deževnega poletja? Skrbelo me je, da bo vročina povzročila nove požare in fantaziral sem o dežju, da se lansko poletje ne bi ponovilo. Pozabil sem, da vročina povzroča izhlapevanje in vsa ta voda mora nekje dol pasti … Tokrat se je spustila (tudi) pri nas.
Druga ne potrebuje razlage. Če si bral(a) Štoparski vodnik po galaksiji, vsaj prvo knjigo trilogije v petih (ali šestih) delih.
Zdravstvena tehnologija je tako napredovala, da omogoča preživetje ljudem, ki bi še pred 50 leti umrli v hudih mukah. V naši bližnji prihodnosti so inteligentna cepiva, tablete z nano roboti, robotske okončine in vsadki za vid ter sluh, ki so povezani z možgani in seveda sistemi za priklop naših misli na vir neskončnega znanja (kar za mnoge pomeni najljubše socialno omrežje - kar je spet svoja zgodba).
Kiborgi iz starih filmov bodo v nekaj generacijah nekaj tako vsakdanjega, da jih še opazili ne bomo. Tretja zgodba ne gre tehnološko tako daleč v prihodnost … Kako bo AI, ki bo poganjal bodoče robote, sprejel naše kiborge? Kot konkurenco ali del skupnega omrežja?
Zadnja je … Lahko ponovim opis druge. 😎 Sem pa jo spisal približno teden kasneje. Inspiracija je prišla z branjem zapisov na Twitterju … oz. na Iksu.
📙 Iz arhiva pobegov …
Že eno leto domačega kraja ni zapustila.
Že leto ni zares plesala.
Že leto nekoga novega ni spoznala.
Že leto ni zares potovala.
Že leto od sebe ni zbežala."Moram zdržati," si je ponavljala, ko je noge skozi sneg potiskala. Veter ji je sneg v ličnice zabijal, obraza več ni čutila. Bežala je od ledenega demona, bežala. "Bolje tu, v zmrznjeni belini, kot doma, v krvavem hladu," si je ponavljala.
Spet je tekel. Tudi v zasneženih ledenih nočeh. Lovil je srečo, ni ji več bežal.
Ana je imela zlobno cimro. Bolj se je trudila, da bi ji ubežala, bližje se je k njej stisnila. S težavo je svojo anksioznost sprejela.
V skladišču knjižnice, globoko v kotu, za ostalimi (ne)pomembnimi spomini, je sameval globus Zemlje. Spomin na (nikoli) pozabljeni dom.
Zaradi segrevanja Zemlje smo se zedinili, da jo moramo resetirati. Zgradili smo vesoljske ladje za začasno premestitev vseh bitij. Polovica ljudi je povabilo sprejela.
Ladje so vzletele in sprožile reset.
Laserji so sežigali mesta in topili led.
Narava bo za ostalo poskrbela."COVID eksperiment je bil pričakovano uspešen. Zmanjšali smo populacijo za 15% in pospešili razvoj človeštva za 30% glede na prejšnje projekcije," je v poročilu zapisal Bog Zemlje in dodal, "ugotavljamo, če je še smotrno sprožiti drugo fazo razvojnega projekta s črno kugo".
"Ti glupi Zemljani, nikoli niso zapustili svojega planeta!" je dijak cinično komentiral med uro zgodovine.
"Smo nekje med letom 2020," je vodič razložil časovnim turistom.
"Ko je bila Zemlja še varna," je napol zamomljal.Ljudje so za krizo krivili politiko, imigrante, velikega brata, nezemljane ... Nikoli pa sebe.
Le tako so lahko neodgovorni ostali.
Zanje bo spet moral nekdo drug poskrbeti."Dedi, je res padal sneg v Mariboru?"
"Je, ko sem bil mali kot ti. Drava je zamrznila."
"Ma dej!"
"Tisto poletje so me starši prvič peljali na morje. Učil sem se plavati."
"Čisti fejk njuz! Poleti moramo pod zemljo, da ne umremo od vročine! Ne hecaj me!""Zemljani go home!" je pisalo na steni urada za priseljevanje, ki je stal na eni od lun novega naselitvenega področja v bližini Alfa Kentavra.
Nisem izgubil razuma. Namerno sem ga zapustil.
Zdela se mi je zanimiva izkušnja, dopust v neznano, sproščeno, brez omejitev - brez sebe.
Odhod je bil osvobajajoč, vrnitev pa … še delam na njej, se mi zdi.
Se spet pogovarjam sam s seboj?
Me še bereš?