41 - Deževno poletje
41 - Deževno poletje
Tokrat moja najljubša kombinacija. Dež in poletje. Nekdo, ki je večino življenja živel ob morju, ima drugačne vremenske prioritete, kot tisti, ki je tam na dopustu. Poletne suše so ...
📚 Zgodbe
"Zakaj si bos?! Zunaj dežuje, naliv je! Obuj škornje!"
"Ne da se mi. Noge samo obrišem, škornje pa moram sušiti več dni!"
"Pa kaj si bodo mislili sosedi?!"
Zgodilo se je tihega poletnega jutra.
Najprej prš, zatem umirjen dež, naliv, a brez vetra ...
Po dveh letih brezdežja.
Ljudje so noreli od veselja.
Dež je bil glavna tema v medijih in na mreži.
Le malokdo je opazil ladje, ki so se spustile z neba.
Prelep poletni večer v parku. Na kamniti mizi sta pingpong igrala. Deževati je začelo. Tema je park prekrila. Pod mizo sta se skrila. "Bo kmalu mimo," jo je vedril. "Upam da ne," se je nasmehnila. Končno sta se objela, drugi del igre pričela.
📖 Ozadje
Prva. Kot otrok sem imel platfus, kot rečejo. Plosko stopalo. Specialisti so predlagali posebne široke čevlje z vložki (Petejan) in boso hojo. Danes vem, da je slednja naredila največjo razliko. Nimam ploskih stopal, nasprotno. Aktivno spremljam tudi /r/barefoot/, kar je sprožilo tudi inspiracijo. Noge enostavneje umiješ, kot čevlje očistiš blata in posušiš. Ampak kaj bodo rekli ljudje, ki te vidijo bosega okoli?! Zato nosim (barefoot) čevlje. 😉
Druga. Pisal sem jo med eno sušo. Ko sem razmišljal ali potegniti vodo v WC in kolikokrat lahko grem “odtočit” preden moram nujno sprožiti splahovanje … Pa požari so bili. Spet. Vsakič so, ko je na Krasu suša. Požarov se v tej zgodbi nisem dotaknil, ampak sreče, ko se suša konča. Iz prepričanja, da bodo suše vedno daljše. V zgodbi je upanje iz vesolja. Nezemljani nam pomagajo, ampak mi se z dežjem tako zamotimo, da jih ne opazimo, ko pristanejo …
Zadnjo je sprožila objava pesmi od Marka Pavčka na Twitterju. Fantastična pesem. V moji zgodbi so slike okolja, ki sem si ga predstavljal med branjem le-te.
📓 Iz dežnega arhiva …
Rahlo rosi. Srake se razigrano lovijo.
Tečem, letim, bežim pred nevihto!
Nedaleč, Ona, na terasi stoji.
Oblečena le v nasmeh in dežne kapljice.
Veličastna.
Okamenelo strmim.
Nevihta naju prekrije.Sedela je na okenski polici in opazovala ples popoldanskega dežja.
Kapljice so počasi zapolnile praznino njenega srca.Dežne kapljice mirno trkajo ob kristalno morsko gladino.
Galeb mirno plava, potrpežljivo išče kosilo.
Pristopica tekač. Premočen je. Utrujen.
Očara ga razgled. Nasmehne se, pospeši korak.
Dež že rohni, veter se dvigne.Mavrico je sovražil. Tako sovražil, da je vojno z vremenom začel. Po vsakem poletnem dežju, je v zrak rakete poslal, da bi mavrico razcefral. Stroški so hitro presegli vse kar je prislužil ali si prisvojil. Sam je ostal. Na skali, po poletnem dežju, v mavrico je obupano kričal.
Čakala sta na dež. Najboljši je bil pomladni in jesenski. Zbirala sta argumente in ob prvem nalivu sta stekla ven in začela kričati en na drugega. Dež je dodal tisto pravo dramo, ki je zatem eksplodirala v divjih objemih pod toplimi odejami. Sušna obdobja so bila zanju najtežja.
Že stotič je tekel po gozdu za stanovanjem.
Njegov svet med epidemijo so bili stanovanje, trgovina in gozd.
Gozd ni bil niti dva dni enak.
Podobno on.
Bil je srečen, kot gozd po dežju.Večinoma so jo po dežju poznali.
Drobnem, debelem, meglenem, včasih tudi ledenem, dežju.
Ampak ne po ostrokotnem. Zahrbtni dež si tam ni upal.
Ljubljana je bila neposredna, direktna, ravna in večinoma mokra.Vdihi, globoki izdihi. Cigaret. Na vrhu hriba, deževni klepet. Par besed. Pozdrav, “kmalu se vidimo spet.”