Odkar sem v tem fohu, se domov vračam le službeno. A tokrat sem tu civilno. Karkoli pač to pomeni ...
Šefi so prepričani, da sem skurjen. Da sem v tem stanju neuporaben. Da sem neprofesionalen. “Neprofesionalen.” Na dopust so me nagnali! Kot da bi mi uslugo delali?!
Zato sem šel tja, kjer ne morem delati škode ... Domov.
Nenavadno sem se počutil, ko so me stari kolegi povabili na druženje ob morju. Tega nismo počeli že najmanj dvajset let. “Nek event, lokalna vina in hrana na izolskem pomolu. Všeč ti bo!” so me prepričevali.
Farbasto so me pogledali, ko sem zavrnil ponujeno malvazijo in radensko – tipični “liter-liter”. So pa na eni od stojnic prodajali “boškarinov burger in pinot noir”, kar sem z užitkom naročil in pomiril zaskrbljeno družbo, ker “treznega te pa ne bomo gledali”.
Sit in s kozarcem v roki sem opazoval množico. Skeniral obraze, geste ... Službene rutine so splavale na površje.
“Kaj pa ti sanjariš?” me je predramila Mojca. Igral sem zanimanje, ko mi je razlagala težave družinskega življenja. Globoki podočnjaki so glasno poudarjali njene zgodbe.
Vonj slanega vetra mi je preusmeril misli v otroštvo. Kako smo divjali po pomolu in med nevihto skakali valove brez občutka nevarnosti. Bili smo supermani! Pobožal sem se po boku, kjer imam brazgotino iz tistih dni. Bila je prva od mnogih, ki mi jih je kasneje kariera podarila.
Prazne debate so tekle bolje od vina. Sonce je tonilo v morje. Iskal sem razlog, da bi se pobral. “Mrzlo je. Maja ima v Kopru modno revijo. Greš z nami? Bo nekaj za piknit.” S tem so me prepričali.
〰️〰️〰️〰️〰️
In tam sem jo zagledal. Visoka. Dolgi črni lasje. Še daljši koraki. Resen, a hudomušen pogled. “Vzvišeno poreden”.
Prepoznal sem jo. Na jutranjem teku sem jo bil srečal ... No ja, recimo, da sem takrat tekel in nisem stopical zaradi bolečine v kolenu. Opazoval sem mirno morje, dvignil pogled in jo zagledal. “Vzvišeno poredno“ se mi je nasmehnila, ko je mimo tekla. Lasje v čopu, športni top in kratke hlače. Oprijeta oprema znane znamke.
Zdaj pa se je pred menoj sprehajala v modni reviji na terasi lokala.
Nisem si mogel pomagati. Začutil sem njen potencial. “Na dopustu si,” sem si pridigal. Razmišljal sem o projektih, kjer bi mi tak kader olajšal zadeve.
Modna kreatorka Maja je prisedla. Kmalu so se nam pridružila še nastopajoča dekleta. Tudi ona.
“Narediš malo prostora?” S stolom v roki je stala za menoj in me nepotrpežljivo gledala. “Tole ni naključje,” sem si mislil.
Sedla je, si popravila krilce in se naslonila na mizo. V roki je držala poln kozarec viskija. Nekoč moj standard.
“Si tudi ti iz Ljubljane?”
Zvenelo je mehko. Poudarjen “L”, predolg “U”. Šolska izgovorjava, brez umazanije ulice. Ni bila domačinka.
“Ne. Domačin,” sem ponosno poudaril.
Vrnila mi je nasmeh. Ne preveč, ne premalo. Zrcalila me je. Preskušala.
“Zjutraj sem te srečala.”
Brez predigre.
Zenice so se mi povečale in ravno toliko njen nasmeh.
“Mogoče?”
“Sem te videla. Si hiter za nekoga, ki se spotika ob hoji.”
“Krči. Pretiraval sem s tekom.”
Zadela je v moj ego. Amater.
Zmagoslavno je nagnila viski.
Prijeten glas. Nepopoln obraz, naravno privlačen. Delovala je nevtralno. Anonimno. Preveč. Spet sem sklepal poslovno. Novačil sem jo, če sem to želel ali ne.
“Kako se kličeš?”
“Megan.” Pogled je parkirala globoko vame.
Izgubil sem se. Amater.
Oči sivozelene. Z njimi je ravnala kot ostrostrelec.
“Si od tukaj ali si prišla zaradi izbora?” Poskusil sem prevzeti vajeti. Par ur že nisem pil, a sem bil grdo utrujen.
“Kolegici sem naredila uslugo, da speljejo event.”
“Kateri pa?”
“Eni od punc.”
Varni odgovori. Nisem je mogel profilirati. Namerno? Verjetno.
Pogledal sem po terasi lokala. Nihče naju ni opazoval.
“Deluješ, kot da veliko veš,” je prekinila moje misli.
“Zakaj to misliš? Nič še nisem ugotovil.”
“Vsako vprašanje je bilo večplastno.”
Obvlada.
Nasmehnil sem se. Zaigral zadrego.
“Tudi mimiko dobro obvladaš,” me je izzvala.
Spet me je presenetila in to opazila.
Zdaj se je zares smejala.
Želel sem se zravnati, pa me je v kolenu zategnilo. Strelska rana se je oglasila.
“A te spet krči od teka hecajo?”
Resno me je pogledala. “Greš na cigaret?”
“Sem nehal.”
“Škoda. Bi ti koristilo.”
Pustila je tišini, da pritisne name. Nekaj sem moral storiti. Vstal sem in rekel, da grem na WC. Moral sem resetirati misli.
Znucane sanitarije prekrite z aromo prekrokanih večerov. Spraskano ogledalo. Iz ogledala me je pozdravil utrujen obraz. Telefon je zabrnel.
Sporočilo z neznane številke: “Pusti jo!“
Odlično tempirano. “Resno opozorilo ali del igre?”
Na terasi je sedela in odsotno kadila.
“Vstani. Greva do morja.”
Mirno je pokimala. “Po stvari skočim.”
Vrnila se je z malim nahrbtnikom in magnumom modrega pinota. Ista znamka kot popoldne na pomolu. Farbasto sem jo pogledal.
“Ni bilo treba.”
“Sva že tam, kjer je,” je pomežiknila.
“Ob morju ga bova spila, da ne bo dolgčas. Tako mi je naročil.”
“Kdo?”
“Tvoj ego.”
Spet se je nasmehnila. Prepričala me je, da opušča igro.
Izkušnje so me streznile: “Mona, dobila te je!”
To spoznanje mi je ogrelo obraz.
Amater.
〰️〰️〰️〰️〰️
Igro sva nadaljevala na klopci pri Mokri mački.
Brez ceremonije je odprla steklenico in srknila vino.
Pogledala je proti morju.
“Vem, kdo si. Nazdraviva nekdanjim herojem!”
Nisem reagiral, tudi nisem nameraval piti.
A igra je to zahtevala.
Igra, ki je nisem želel prekiniti.
Nagnil sem steklenico, naredil nekaj globokih požirkov in jo vrnil v njen objem.
Sprostil sem se.
Vino je bilo res dobro.
Hitro ga je zmanjkalo.
In tudi moje zavesti.
〰️〰️〰️〰️〰️
Zbudil sem se pozno. Bil sem doma.
Sonce je sekalo skozi žaluzije.
Zrak je smrdel po alkoholu.
Zamudil sem jutranji tek.
Preklel sem se.
Zato sem nehal pit!
Amater!
Nekaj se je premaknilo. Sedel sem.
V glavi mi je nabijal mitraljez.
Bila je na stolu, obrnjena proti meni.
Trenirka. Kratka majica. Lasje v čopu.
Čisto udomačena.
“Spal si kot dojenček.”
Zarezalo me je v trebuhu.
Telefon je zabrnel. Ista številka kot ponoči.
“Kaj praviš? Dosega tvoje standarde? Jo vzamemo?“
Zameglilo se mi je pred očmi.
“Fajn si se igral. Dobra je. Vzemi jo,” sem odpisal šefu.
“Super. Odpuščen si.“
Pogledal sem po spalnici. Sam sem bil.
Nisem opazil, da je odšla. Profesionalka.
〰️〰️〰️〰️〰️
〰️〰️〰️〰️〰️
To je poskus novega formata zgodb. Po tem, ko sem nekaj časa prepustil krmilo Klavdiju, ker sem začutil, da me ta pot ne osrečuje več, se vračam v človeški obliki. Nekoliko manj pogoste objave, da ne bom ravno vsak vikend visel na kavču z računalnikom, ampak zato upam, da bodo koga bolj navdušile. :)
Prvo verzijo zgodbe sem spisal predlansko poletje. En pravi “napad kreative” — najmanj 10.000 znakov v enem pisanju, če ne več. Sprožil ga je security podcast, kjer je nek pentester predstavil svojo avanturo, pripovedovano z “noir” pristopom. Prvoosebno, temačno, iztrošen lik ob koncu svoje kariere itd.
Jaz pa sem bil takrat na Obali, na nekajdnevnem “samotnem dopustu” — ne spomnim se več točno, kako in zakaj. Kolegi so me povabili na druženje na izolskem pomolu, kjer so se predstavljali lokalni vinarji in gostinci. Ponudili so mi malvazijo in radensko, da si po želji zmešam špricer, a sem odklonil in si na enem od štantov naročil modri pinot in boškarinov burger (boškarin je veliko istrsko govedo). Ta del je resničen. Nadaljevanje pa ... 😉
Prva verzija je bila zelo drugačna. Po skoraj dveh letih, sem jo minulo zimo spet vzel v roke in jo sklestil na manj kot 6000 znakov za en natečaj. Potem sem jo malo “olepšal” za drugega, a je tja nisem nikoli poslal. Premislil sem si — raje sem jo še enkrat predelal in jo objavljam tukaj. Upam, da ti je kakšen občutek ustvarila. 🫣