93 – Pesek in vročina v očeh

Najlepši dnevi so lepljivo vroči in ti saharski pesek sili v oči, ampak doma si, sredi svoje vasi.

Image by Amr from Pixabay

📚Zgodbe

Večino leta sta med štirimi stenami prebila. 
Odločila sta se, da "poletje pa definitivno izkoristiva!".
Zato sta se podala v vsakodnevno raziskovanje in povezovanje narave ter njunih potnih golih teles.

Okus slane kože ga je spominjal na tisti večer, ko je gola iz morja stopila in mu trajne spomine vtisnila. 

Danes pa ni bil z njo, ona ga je že zdavnaj zapustila.

Panično se je sredi noči zbudil.
Poten in od komarjev popikan.
Okno je bilo zaprto, a so se vseeno prikradli,
kožo v srbeči stvor pretvorili.

Ob sebi jo je spečo zagledal, po dolgi noči iskanja, ko jo je v sanjah izgubil, panično v teku iskal ...

“Hvala ti, komar, da si naju spet združil,” se je izpovedal sam sebi, zatem pa Raid prižgal.

Idilični poletni dan.

Sedim na trati pred hišo in krave opazujem.
Ena je bik. Opazuje me.
Začne hoditi.
Teče proti meni.
Tečem.
Za sabo vrata hiše zaklenem. 
Zaklenem še vrata hodnika.
Pa svoje sobe.

Bik vse z lahkoto prebije.
Strmi v moje oči.
Vročina mu iz nosnic piha.

Vroče mi je.
Zbudim se.
Poten.
Lepljiv.

Še en vročinski val.

---

---

📖 Ozadje

Tole pišem sredi vročinskega vala, ko je Slovenijo prekril puščavski pesek. Seveda ne vem, kakšno bo vreme, ko blog objavim. 😅 Morda pa ne bo toliko vroče … Upam samo, da se pesek v zraku spet ni ponovil.

Poletne zgodbe so take. Malo reciklirane, malo dopisane, malo na novo spisane. Vroče je, pa me drugam vleče, ampak pisati moram, da se “v sedaj” postavim. Ti pa to bereš, da ne ostane zaprto v, ampak mojo glavo lahko svobodno zapusti. 🥏

P.S. Pred objavo sem še enkrat preveril. Ni se ohladilo. Ravnokar sem se iz trgovine vrnil, 37° je kazalo. Ne bo nas zeblo. 😅

Naslednjič: Vročina strasti