62 - Domače, toplo, ljubeče, romantično
62 - Domače, toplo, ljubeče, romantično
Med iskanjem vsebine za to objavo, sem našel nekaj "domačih" besedil, ki jih še nisem objavil. Priporočam branje pred kaminom, lahko tudi tistem na Youtubu ali Netflixu ...
📚Zgodbe
Skoraj vse pozna po imenu, predvsem pa tiste starejše, ki si družbe želijo.
Recimo Marija, ki knjige zbira, ampak je redko doma … Zanjo ve, kje mora naročene knjige pustiti, “da jih nepridipravi ne odnesejo.”
Pa Alen je malo naglušen, ampak ga vedno opazi in z njim rad tudi kakšno sočno izmenja, na glas, da ju sliši cela ulica.
Poštar je srce malih skupnosti.
Na listek je napisal: “Pod tujim nebom mi je domače s teboj.”
Zalepil ga je na ogledalo hotela.
Tistega obupnega hotela, po tisti neprespani noči, ko je vse narobe šlo.
Zanjo, da ga je zjutraj med umivanjem zob prebrala.
Skupaj sta bila doma, kjerkoli sta se znašla.
Njegovo ime je izgovarjala na način, ki je zvenel božansko, ampak hkrati zelo domače - Na edini pravilen način, se je odločil.
Ustvarjena je bila zanj, je bil prepričan.
Prišel je domov, smrdeč po domačem pivu. Sestanek se je malo zavlekel v razposajeno kramljanje o zelo nepomembnih temah.
Zbadal ga je občutek krivde, ker je spet morala sama zaspati.
Ulegel se je v skupno posteljo, poskusil stran dihati, da je z hlapi ne bi zbudil.
Stisnila se je k njemu, zakopala roke pod njegovo majico in prijetno vzdihnila.
Sprostil se je in zaspal.
Bil je doma.
Ljubimca sta ude zavozlala v objem, ki je bil mešanica predanosti, obsesije in strahu. Strahu pred prihodnjim dnem, ko spet bosta narazen šla.
Ampak sedaj sta bila skupaj, na varnem pred kruto zunanjostjo.
Ogledala sta si divje zanimive kraje, prepotovala pol planeta, doživela 1001 avanturo, a najraje sta se doma na kavču objemala.
Ob vsakem daljšem objemu se jima je srčni utrip uskladil. Svet se je nasmehnil in ustavil. Vse je bilo kot mora biti.
📖 Ozadje
Tole ni romantika iz filmov. Je tista manj filmska, bolj navadna, bližje vsakdanjiku. Ravno zato je varna, topla in vse kar spada zraven.
Zgodbo o poštarju sem pisal junija 2021. Moj oče ni naglušen, ampak zelo na glas govori, da cela ulica posluša njegove pogovore s poštarjem, mati pa zbira (in prodaja) knjige. Za starejše ljudi je poštar tudi ena od vezi v skupnosti, nekdo, ki vsak dan pride na obisk in če si ravno takrat zunaj, ko pošto dostavlja, si zate minuto ali dve vzame …
Pod tujim nebom sem pisal julija 2019. Pravzaprav sem takrat spisal le citat. Zelo osebni citat zaradi mojih bivanjskih okoliščin. Takrat sem razmišljal, da nikoli nisem bil res zadovoljen in vesel z lokacijo, kjer sem bil. Ne rojstni kraj, ne Ljubljana, ne … Potem sem začel z njo živeti in potovati. In povsod je bil in še je “moj dom”.
Zgodba izgovorjave njegovega imena je iz januarja 2021. Iztočnica je kronično “deformiranje” mojega imena pri vsaki novi družbi (ker reči Marko je ful komplicirano, očitno) in to, da raje uporabim nadimek, kot pa, da dovolim, da me kličejo po priimku (kar razoseblja)… Razen ona, ona od začetka izgovarja moje ime tako, kot sem ugotovil, da je prav. Domače, varno in toplo. Kot objem.
Zgodba o domačem pivu je spet osebna. Spisana decembra 2019. Seveda, veseli december … Bom namenil naslednjo številko popivanju, da bo vsaj ena o “veselju” v decembru, tistem pred mačkom. 😅 Sem oboževalec posebnih piv, pa sem v zgodbi kombiniral različne elemente, ki so se zgodili … In nastala je spet ena zgodba o domači romantiki, ki odganja mraz (v duši).
Ljubimca. Ta zgodba je bila v osnovi začetek niza mikro-zgodb o vojaku, ki gre v vojno proti zombijem. Pisano enkrat na začetku 2020. Ideja je bila, da bi v več tvitih zgradil daljšo zgodbo, vsak tvit pa bi deloval tudi samostojno. Skupaj bi tviti pokrili neko obdobje življenja tega para. Žal ne najdem drugih zapiskov … To se zgodi, ko testiram druge (notes) programe ... 😅 No, tokratna objava je popravljena in on ne gre več zjutraj na fronto, ampak morata oba le v službo. Posledično se spremeni koncept zgodbe v obliko medsebojne predanosti - soodvisnosti.
Naslednjič: Vesele, decembrske, alkoholiščine