59 - Zombiji in moja prva igla
59 - Zombiji in moja prva igla
Otroško igranje v koprskem parku z lokalno favno in floro. Prvi pik skrite igle v žepu ...
📚Zgodbi
Spomnim se parka, kjer smo se v vrtcu igrali.
Opazoval sem zombije, ki jih vzgojiteljica ni videla.
Sedeli so na klopcah, drsali po peščenih poteh …
Zbiral sem injekcije, ki so jih v drevesa zasadili.
Ampak vzgojiteljica mi jih obdržati ni pustila.
"Bohem," si je pravil. Ni bil vezan, ne na kraj, ne na ljudi.
V koprskem parku je spal, začasno, zadnjih 16 let.
Celo njeno življenje.
Edina duša, ki ga je res poslušala in ga razumela.
Njegove resnice, sanje, kaj vse bo ...
In ona, z njim.
Ko bo z njim pobegnila.
Do tistega popoldneva.
Na klopci, v tistem parku.
Ko mu je nedolžnost podarila.
In ga za vedno s tistega parka prepodila.
📖 Ozadje
Pravijo, da ko se staraš, ti kratkoročni spomin začne pešati in prednost dobi dolgoročni. Posledično postaneš bolj nostalgičen, ker imaš do tistih spominov lažji dostop, kot do svežih … Upam, da še nisem tam. 😅
Po objavah o otrocih in strašnih zgodbah, sem neko jutro, med meditacijo, začel razmišljati o času v vrtcu. Nekaj zelo živih spominov imam, pa tudi nekaj brazgotin od takrat … Časi, ko smo otrokom bolj zaupali, da bodo varni, ko je se je definicija otrokove varnosti vrtela okoli “možnosti za ugrabitev”. Moja generacija je bila velika, tako velika, da je bilo otrok na pretek in posledično možnosti za ugrabitev malo. Če pa si se potolkel ali kaj polomil, ni bilo nič takega. Otroci preskušajo omejitve svojega telesa … No, zašel sem v nostalgijo. Nazaj k zgodbama.
Obe zgodbi se dogajata v istem parku. Koprskem mestnem parku ob vratih Muda, ki je bil v mojem otroštvu dosti večji … Tudi zato, ker sem bil jaz dosti manjši. Pa odprt je bil, sedaj je skrit za ograjo. Ravno zaradi dogajanja iz teh zgodb.
Prva je spomin na en dan, ko smo bili z vrtčevsko skupino v tem parku in sem v drevesu našel zapičeno injekcijo in jo skupaj z iglo spravil v žep. Seveda nisem vedel, da jo je nekdo zavrgel, ker jo je prej uporabili za vbrizgavanje raznih “zabavnih snovi” brez katerih ne bi funkcioniral (zato zombiji). Drugi otroci so me “zašpecali” vzgojiteljici, ki je zahtevala, da ji predam injekcijo preden zapustimo park. Spomnim se, kako me je igla špikala v žepu. Vzela mi je injekcijo, iglo odstranila in mi vrnila brizgo. To so bili drugi časi. 😅
Druga je pogovor z eno kolegico pred leti. V nekem obdobju “se je iskala” in našla sorodno dušo pri brezdomcu. Dobivala sta se v parku, skupaj pila in kadila in izmenjevala besede in ona se je vanj zaljubila. In bil je konkretno starejši od nje, ni vedla koliko, bil je siv v lase. Jaz sem zgodbo romantično obrnil … Zato pa so zgodbe, da nam olepšajo grdo realnost.
Naslednjič: Tišina!