51 - Na jok mi gre
51 - Na jok mi gre
Solza. Dve. Stokanje. Jokanje. Potok solz. Hlipajoče vpitje. Samo še stokanje. Olajšanje.
📚Zgodbe
Tisti trenutek, ko po več tednih nihče ne vrta, štema ali gladi parketa v bloku. Ko noben otrok več ne joka, ko sosed več ne kriči in soseda ne stoka. Ko je hlipajoča solza končno samo tvoja.
Sedel je na kavču. Sam. Večkrat je preveril, da ga kdo ne bi slišal.
Prekrižal je noge in se zibati začel.
Pojavila se je prva solza. Začelo se mu je hlipati.
Bolečina je končno eksplodirala.
Zaradi izgube je, končno, kričal.
Nekdo je pozvonil.
Spet je vse vase zmečkal, obrisal solze in vrata odprl.
V kabini je sedela in potiho stokala.
Po več urah pomerjanja in nakupovanja, jo je realnost zadela.
Rane so bile preveč globoke, da bi jih lahko z novimi cunjami zakrpala.
Stal je na robu prepada.
Premagal je najtežji vzpon v življenju.
Iz očesa se mu spusti solza.
Solza podobna tistim, ki mu jih je ona nekoč z obraza brisala ...
Že dolgo ne več.
Izgubil je nasmeh.
Stopil je korak nazaj.
Za vsak slučaj.
📖 Ozadje
Utrujen sem. September je v službi težko stresno obdobje. Vsako leto na prehodu iz septembra na oktober preidem v bolj takšno utrujeno zmučeno naveličano počutje. Vrhunec je 31. oktober, ko objavim kup zgodb, ki sem jih v tem obdobju spisal … Vmes imam pretežno zatišje kar se objav tiče. Ampak letos objavljam še ta blog oz. poštno listo in ne bi rad v njej stopnjeval tega občutka… Pa še nekaj se je zgodilo v osebnem življenju, tako da … Morda bi bilo smotrno narediti premor.
Je pa odličen čas za nekaj pravih solz.
Prva. Januarja 2021. Iskreno se ne spomnim zakaj sem to spisal … Ah, zaprti smo bili. COVID. Blok je bil kar naenkrat preveč obljuden, bučen in čustven … Nekateri so čustva reševali z obnovami, ker niso mogli ven zbežati …
Druga je sveža. Moški moje generacije si ne upamo kazati čustev, ki kažejo šibkost. Tudi, ko koga izgubimo. Ampak včasih je zdravo pritisniti ta čustva ven, sem slišal praviti …
Tretja je še bolj sveža. En dan sem se odločil, da grem skozi zapiske, ki jih v Google Keep hranim kot “inspiracija” in sem jih res uporabil kot inspiracijo. Mnogo zapiskov je iz obdobja okoli leta 2015. Ugotavljam, da je moja glava takrat bila v zelo drugačnem (bolj negativnem) svetu. Zato sem še bolj hvaležen poti na kateri sem sedaj.
Zadnjo sem večkrat popravljal, ampak Google Keep še nima zgodovine, da bi original našel. Ta verzija mi je dovolj všeč, da jo lahko objavim. Inspiracije se žal ne spomnim več. Včasih nekaj zapišem, zraven dopišem “izboljšaj”, se čez leto vrnem popravim, čez se čez mesce vrnem, popravim, ne zdi se mi primerna za objavo, pozabim nanjo … No, tokrat sem jo našel in upam, da je ti je bila všeč.
📓 Iz arhiva solz …
Deklica je stokala, v roki je polomljeno lutko držala.
Kose je poskusila spet skupaj spraviti, ampak "lutka" ni želela spet zadihati.Jokal je, ko je stopila iz postelje. "To je bilo zadnjič," je zastokal. "Kot vedno, sine," mu je odgovorila.
"Ne čutim obraza, ko sem s tabo, ampak tako mi je všeč," je zastokal. Ni kaj, življenje z domino ni bilo prav nič dolgočasno.
Bil je velikan širokih ramen.
Strahospoštovan od vseh, ki so ga srečali.
Nikoli ni jokal.
Včasih je le morje iz oči praznil.Smrt je osvobodila dušo iz telesa.
"Sem umrl?" je vrašalo.
"Si, prvi svoje vrste," je odgovorila Smrt.
Duša robota se je nasmehnila in takoj zatem razjokala."Si kdaj tako utrujen, da sanjaš, da spiš?" "Zadnjič zaspim … pa me sinov panični jok zbudi. Nimam sina, zato prestrašeno ugotovim, da še sanjam. Takrat začne budilka za službo zvoniti. To me dokončno zbudi, ker službe nimam in bila je 3 ura zjutraj. Jaz sploh ne spim!"
Zbudila se je ob dveh, kot vsako noč. Hčerkin jok jo je nekoč frustrural ... Danes bi dala karkoli, da bi ga spet slišala.
Zajoka. Solze po licih ji polzijo.Veter se dvigne.Kričati začne - Proti morju, proti valovom … Ki odnesli so jo. Njeno ljubezen, največjo. Krike šum narave preglasi. Pomiri se. Solz več ni. Poletni dež jo premoči.
Moški, s solznimi očmi, objame dekle.
"Ljubim te, kot si doslej nisem upal ljubiti."
Dekle ne odgovori. Odmakne se. Njene oči, zelene kot Soča, mučno tavajo, na njemu se pa ne ustavijo.
Moški pogleda v tla, solze so že slap, spremlja ga hlipanje ...Pričakoval je krike, solze in prošnje. Ona ga je le mirno gledala. Lotil se je dela. Končno pa … Krik, jok in smeh. "Mia bo," je šepnila.