46 - Poletni tek

Spet tečem. Zjutraj, pred službo. Skozi mesto, skozi gozd, ob morju. Svoboden sem. Spet.

Photo by João Ferreira on Unsplash

📚 Zgodbe

Peklensko vroči poletni večer. Na postelji leži. Poten. Brez klime. Gleda nek film.

Vsake pol ure gre pod tuš. Pol ure - čas, ki ga porabi, da preteče 5 km. “Standard doza svobode,” pravi temu.

Tuširanje. Mišice na nogah ga srbijo. Že par tednov ni tekel. Noge si akcije želijo.

K filmu se vrne. Spet je poten.

”Jutri po službi grem teči,” si obljubi in v isti sapi spomni, da je za pivo zmenjen. “Nič ne bo, razen, … Razen … če bi se znal ob zori zbujati, ko je še hladno … če bi…”

Pod tuš spet stopi.

---

Iz garderobe je stopila v le kurjo polt oblečena.
Alfa ženska, nasmejano je nogometno igrišče pretekla.

Bila je noč, nikogar okoli.
Počutila se je varno trazgresivna.

---

Ustavi avto, vzame prenosnik in začne hitro tipkati. Upa, da baterija inspiracije ne prehiti.

Mimo priteče zmedeni tekač.

---

"Komaj čakam! Abstinenca me že daje.
¼ - Zakaj mi je bilo to treba? 
½ - Polovica! Stisni! 
¾ - To je to! Končno pravi ritem! 
Konec. Že?! … Aaaa, moje noge! 
Zakaj že tečem?"

---

📖 Ozadje

Nekoč sem bil tekač. Več let sem “začenjal” teči … Imel sem obdobja po mesec, dva, ko sem tekel, zatem pa opustil. Najdaljše obdobje je trajalo 5 let. Tekel sem skoraj skoraj vsak dan in če mi ni uspelo, sem čustveno trpel. Razmišljal sem kje vse bi lahko tekel, planiral izlete na te lokacije, pred dopustom preveril, če bom lahko tam tekel in tekaške superge vedno spakiral, ne glede na omejenost prtljage …

Torej bil sem tekač. Do poškodbe stopala, od tam je šlo bolj dol. Še vedno sem tekel, vsaj 2x/teden, ampak pavze so bile daljše in daljše, dolžine teka pa krajše … Tole se seveda ni zgodilo iz danes na jutri, trajalo je ravno toliko let, kot je bilo prejšnje obdobje aktivnega teka. To poletje se spet poskušam aktivirati z nekoliko daljšimi, vsakodnevnimi teki. Sicer na čisto drugačen način, kot takrat, ko sem se na ledu poškodoval (barefoot princip teka, prej sem imel zelo fajn superge s katerimi sem si povzročil zelo fajn poškodbe). No… Bomo videli.

To je ozadje tokratne teme.

Prvo zgodbo sem predelal iz enega “internega travmiranja”, ki sem ga imel poletje, ko sem vsak večer MORAL teči. Bil je vročinski val in po par frustrirajočih poskusih sem večerni tek dal na pavzo. Še dobro, da sem razmišljanje takrat zapisal. Kot zanimivost, zadnji dve poletji, morda tri, tečem zgodaj zjutraj, ko je še hladno. Nekaj mi je pa le uspelo. 😎

Druga je predelava nekoč objavljene COVID zgodbe. Ko so bili stadioni zaprti in sem dobil idejo o t.i. “streaking” skozi zaprti stadion. Popravil sem jo na trenuten svet, ko prazno igrišče dobiš predvsem ponoči.

Tretja je spet stara vsebina iz časa, ko sem vsak večer tekel po poljih pri Ljubljani. Med tekom sem pogosto dobil idejo za kakšno zgodbo in si jo na hitro v telefon zapisal - včasih kar med tekom, včasih pa sem se moral ustaviti. Enkrat sem tekel mimo ob cesti ustavljenega avtomobila. V njemu je gospa vneto na prenosniku tipkala. Mogoče je res zgodbo pisala.

Zadnja je moje tipično razmišljanje, ko tečem daljše poti. Prvi kilometri so fizično-mentalna muka, zatem se segrejem, dobim ritem … Bolečine pa so bile nekoč, sedaj jih po teku nimam, ker “bolj pametno” tečem (bosonogi tip teka).

📓 Iz tekaškega arhiva …

• Že stotič je tekel po gozdu za stanovanjem. Med epidemijo so njegov svet bili stanovanje, trgovina in gozd. Gozd ni bil niti dva dneva enak. Podobno on. Bil je srečen, kot gozd po dežju.

• Spet je tekel. Tudi v zasneženih ledenih nočeh. Lovil je srečo, ni ji več bežal.

• Zavpil je na pomoč! Skrbno ga je hranil v svojih rokah. Umiral je. Tekel je po pomoč. Ustavil se je na črpalki. Na srečo so imeli polnilec.

• Kot otrok sem se najraje z očetom sprehajal. Imel je dolge noge in delal še daljše korake. On je hodil, jaz pa tekel. Sedaj imam jaz dolge noge in še vedno tečem.

• Tekla je, da bi od preteklosti zbežala. On je tekel, da ji je bližje bil.

• Trenutki pred nevihto. Strela, grom, naliv! Naježena koža. MRAZ! Objem … Tek, z roko v roki, domov! Globok izdih … Nasmeh.

• Dober tek! Še en uspeh za mano! Ampak en dan, EN DAN bi pa rad preležal in ne le od zombijev bežal ...

• Tek skozi temni gozd. Oči v temi. Mačka … pes? “Nisi pes. Psst, ne renči. Au…gh. Grizi počasi, da je ne zbudiva. Ljubo hočem presenetiti.”

• Čez zimo je lovila tistega, ki ji bo dal smisel. Dobila ga je spomladi. Sedaj ima tri ljubimce - tek, bodypump in sebe. Vzcvetela je!

• Dežne kapljice mirno trkajo ob kristalno morsko gladino. Galeb mirno plava, potrpežljivo išče kosilo. Pristopica tekač. Premočen je. Utrujen. Očara ga razgled. Nasmehne se, pospeši korak. Dež že rohni, veter se dvigne.

• 15. dan osamitve. Ven lahko gremo le še v trgovino in za samostojne športne aktivnosti. Vsak dan tečem, da ne znorim. Vsak dan se bolj odmikam ljudem. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje koga pozdravil ali je kdo mene. A še znam? Mislim, da je to sedaj prepovedano.

• Rahlo rosi. Srake se razigrano lovijo. Tečem, letim, bežim pred nevihto! Nedaleč, Ona, na terasi stoji. Oblečena le v nasmeh in dežne kapljice. Veličastna. Okamenelo strmim. Nevihta naju prekrije.