39 - Ljubezenska pesem
39 - Ljubezenska pesem
Pišem na kavču, zunaj nenavadno hladno poletno jutro. Pred pripravami na rojstnodnevno zabavo - prekletstvo in sreča staranja. Kaj je smisel življenja? Tema te objave, definitivno.
📚 Zgodba
Opazujem jo kako zvečer na verandi sedi. Gola. Elegantna. Kljub čiku v roki. Danes, kot pred 40 leti, jo z istimi čustvi opazujem, obožujem.
Sleci se, poletje je. Zebe te, ampak mraz v tebi minil bo. Pusti poletnemu soncu, da ti dušo segreje. Dovoli duši, da se odpre. Dovoli mi, da te moja ljubezen spet objame. Sleci se, poletje je.
Na koncu je od naju le lepa pesem ostala, ki sva jo za svojo tisto poletje imela.
Kamorkoli grem, si z menoj.
Ob tebi je vsak dom tudi moj.
Všeč so ji bili Italijani.
Zanjo je bil pripravljen Danteja prebrati in drugo svetovno vojno zgubiti.
📖 Ozadje
Se opravičujem, neozdravljivi romantik sem. Vsaj tako se počutim. 😅
Včasih ne znam fizično to najbolje pokazati, o tem pa najraje pišem.
Podobnih zapisov imam “malo morje”, sem se pa tokrat omejil na pet. Nekateri sploh niso v “formatu kratke zgodbe”, kot sem si ga sam definiral - da se mora nekaj zgoditi, so bolj izjave. Ampak pojdimo po vrsti.
Na italijanskih radijskih postajah se zadnjih nekaj tednov vrti bizaren komad z naslovom “S taksijem na luno”, kjer je ta izraz bolj abstrakcija flirtanja akterjev v pesmi. V pesmi reče “lei fuma tutta nuda”, ona kadi vsa gola. Pa sem si predstavljal zelo elegantno žensko, ne v taksiju, ampak na verandi, nekega poletnega večera, ki … In sem se spomnil nanjo, ko je nazadnje sedela na balkonu in opazovala nekaj daleč. In kaj čutim do nje in kaj si želim čutiti čez desetletja še. In nastala je ta zgodba.
Druga “pesem”/zgodba je zelo “work in progress”, sem dobil inspiracijo spet pri enem italijanskem komadu, pevca, ki sem ga že izpostavljal v eni od prejšnjih objav. Noter reče “Spogliati che è primavera … E il freddo ce l’hai solo dentro, come neve in un incendio” - Sleci se, ker je pomlad … In mraz imaš samo znotraj, kot sneg med požarom. Vsebina je spet “z mojo njo”.
Četrta zgodba. Spisal sem jo pred nekaj leti. Verjetno med covid zapiranji. Takrat sem res dosti pisal in hodil po gozdu pa spet pisal … Še vedno velja. Živiva na drugem koncu Slovenije (iz mojega vidika) in sem doma.
Zadnja zgodba. 😅 Yep, to je pravi emoji. Všeč ji je bila (in ji je še) Italija, ne Italijani … Inspiracija je spet iz ene italijanske pesmi (sporoči mi, če ti gre to že na živce). “Ma se hai il pallino dei francesi guarda che sarai capace anche a leggere Baudelaire e perdere la guerra mondiale” - Če so ti všeč Francozi, glej da bi bil zmožen tudi prebradi Baudelaire in zgubiti svetovno vojno. Preslikal sem torej v Italijo. Torej gre skoraj za dobesedni citat, priznam.