193 - Njihovi oblaki sušijo naše reke!
V starih časih so oblaki prinašali vodo, danes jo odnašajo. Medtem, ko to bereš.
Kot ponavadi, sem iskal temo, ki ne bi bila samoumevna, ampak bi me angažirala, da ti kaj napišem – da poženem fantazijo v ustvarjanje zgodb, ki morda koga navdušijo. Poleg mene, seveda. Tema je “nekoliko oddaljena”, ker je Slovenci ne doživljamo direktno na lastni koži (ukvarjamo se z bolj arhaičnimi geopolitičnimi problemi) - vpliv strežniških centrov na življenje lokalne populacije. Oblak je požrešen – sploh tisti, ki je sposoben poganjati energetsko požrešne robote (AI bots), ki so vsak dan bolj pomemben del življenja.
V enem svetu bomo čez leta imeli gibanje “ne ubijte mi prijatelja”, danes pa imamo “tvoj oblak suši mojo reko” – v Španiji, kjer Microsoft in Amazon postavljata podatkovne centre na kmetijskih področjih, ti centri pa potrebujejo več vode (in elektrike) kot celotno kmetijstvo tega področja.
Da ne bom dolgovezil. To je ozadje zgodb.
Voda je starodavna. Vsaka kapljica je že bila del nevihte, poplave in potopa. Malo je takih, ki niso nikoli ničesar uničile.
A voda večino časa stoji ali mirno teče.
Brez spomina na nasilje. Čista.
Po milijardah let se vedno znova vrne v mirno stanje.
Vedno drugje kot tam, kjer je življenje dala ali ga vzela.
Tole sem pisal po zadnjih poplavah, ki smo jih danes verjetno že pozabili, ker imamo druge skrbi, druge strahove …
💧
“Prekleti oblaki!” je Jože bentil, ko je strmel v dolino. Rastline so se sušile, a zalivati ni smel.
Oblak je prednost imel.
“Zaradi teh prekletih strežnikov nam vse umira! Kaj ti bo nekaj rastlin, ko pa imaš best frenda GPT!”
Sin se je zastrmel v tla. Telefon v žepu je brnel, AI agenti so zahtevke zaključevali in njegovo pozornost zahtevali.
Brez tega oblaka prihodnosti ni imel.
A očetu jo je ravno ta oblak vzel.
Naslovna zgodba. Tudi jaz bi ostal brez dela, če teh oblakov ne bi bilo … To je to. Se beremo prihodnjo nedeljo.
💧🩸
