187 – Iz drugega POV 🎯
Kako smo se najedli! Ampak sedaj poglejmo iz drugega zornega kota!
🐾 Zgodbe
“Joj, joj, jooj! Zobe mi kažejo in mi dom odklepajo!
Pa ne že spet?!
Tujci se spet hočejo z mano poigrati in me pol spet za rešetke potisniti ... Spet!
Danes ne!
OK! Ok ... Lahko me malo pobožaš, ampak samo malo ... Ja, jaa ... Takooo ... Še malo, še čisto malooo ...
Zakaj me dvigaš? Kam me neseš?! Ok, božaj me ... Kaj je to!? Kam gremo?! Premikamo se! Kako piha! Veter mi boža jezik! Pa ti me še naprej božaj, tako ja ... Gremooooo!”
In tako si predstavljam, da se počutijo posvojenčki iz zavetišč. Kaos misli, tisti dan, ko jih prevzamejo njihovi novi najboljši prijatelji, ki so jih v verjetno preteklosti večkrat obiskali, se z njimi družili, sprehajali … In niso bili edini. Zato najprej nezaupanje, ker je bil večkrat tako “zlorabljen”. Ampak danes, končno, gre v nov dom.
🐶
Vsakomur, ki si je zanj vzel pet minut, je moral povedati, kako se mu je z Janezovo pomočjo življenje obrnilo.
“Bil sem brezposeln, osamljen, v depresiji … Na robu. Po eni prekrokani poletni noči sem nekje ležal in gledal v luft.
Takrat je nebo presekal najsvetlejši utrinek ever. Zaželel sem si, da bi imel ob sebi nekoga, ki bi me imel rad in skrbel zame. Bil sem obupan. V vesolje sem poslal zadnjo prošnjo.
Ob meni je nekaj zarenčalo. Zverina je bila v še slabšem stanju kot jaz. Kožuh je imela zlepljen od blata in krvi. Grozno jo je bilo videti. Verjetno me je nameravala ugrizniti.
Jaz pa sem to zver objel in odnesel domov.
Zanj sem poskrbel tako, kot sem si želel, da bi nekdo poskrbel zame.
Zato sem tudi nehal piti. Od takrat je minilo pet let.
Pet svetlih let z mojim najboljšim prijateljem.”
Morala zgodbe? Bil je navdih, ki sem ga bil shranil pred par leti v zapiske. Verjetno, ko je sosed prebil še eno noč v skladišču bloka s pivskimi prijatelji in ob zori začel rjoveti kako je svet krivičen do njega. Mislil sem si “upam, da te vsaj en pes posvoji, da boš dobil nek smisel” ali nekaj podobnega. Sedaj, ko je ta izkušnja že davno mimo, sem lahko zgodbo bolj romantično zapisal … in to je to. 🐕
↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️
🔃 Zgodbe iz arhiva
Sedel je na obali in v tišini opazoval psa, ki se je z valovi lovil.Vzel si je psa, da ne bi več bil razočaran v ljubezni. "Prostor, prostor!" je kričala na psa. Začudeno jo je opazoval.
Sin se je ulegel na posteljo ... Upajoč, da se kričanje zaključi.Vetrič je majal drevesa in kodral valove v ritmu poletne pesmi.
Domačin je ob morju užival, veter mu je občasno slano osvežil obraz.
Nedaleč stran je na klopco sedel starejši par.
Veter mu je prinesel drobec njunega pogovora: »Danes pa piha ko pés!«
Nasmehnil se je in si v mislih naslikal velikega psa, ki z morja piha in mu osvežitev podarja.🐾
Naslednjič: Nekaj bizarnosti 🫠