169 – Fanstastične so! ✨
Moj najljubši žanr se dogaja v vesolju. 🚀
👾 Fantastične zgodbe
Najraje berem znanstveno fantastiko, takšne zgodbe pa tudi najraje pišem oz. vanje vložim največ energije, ker z njimi ponavadi nisem zadovoljen “na prvo žogo” in jih večkrat popravim ter shranim za “boljše čase”. Ob koncu leta sem se zato prisilil, da jih nekaj tudi objavim. 😎
Zemljani so še razpravljali o smiselnosti zaščite Zemlje,
ko se je Sonce odločilo, da ima dovolj.
Proti Zemlji je poslalo na tisoče bliskov, ki so za vedno ugasnili vso človeško tehnologijo.
Zatem se je Sonce nasmehnilo: “No, pa poskusimo znova.”Ta strah se mi občasno vrne, ko pogovor nanese na električno infrastrukturo. Spomnim se nečesa, kar sem pred leti bral/poslušal: razlag o elektromagnetnih izbruhih Sonca, zemeljskem magnetnem polju in o tem, kaj bi se zgodilo ob močnem izbruhu, če bi bilo magnetno polje ravno prav usmerjeno, da bi ga Zemlja povlekla nase (in ne odbila, kot večinoma). Skratka: grozljivka! 🫣
V tej zgodbi dam Soncu zavest in namen. Všeč mi je ideja, da zvezde in planeti niso le veliki kosi pohištva v vesoljskem okolišu. Spisano 2019.
2030: Trg je zasičen.
Nepremičninarji so prisiljeni odpirati nove tržne niše.
Začnejo tržiti četrto prostorsko dimenzijo.
Odnosi s Hrvaško se še bolj zakomplicirajo.Ta je nekoliko hudomušna. 😅 Tudi to sem spisal leta 2019. Letnica 2030 mi služi kot sidro v spominu, ker sem kot najstnik poslušal Articolo 31, pesem “2030” pa sem verjetno zavrtel najmanj tisočkrat … Dovolj, da mi je letnica ostala v glavi. Sicer besedilo govori tudi o letu 2035, a do tja še moramo priti — potem ko rešimo štiridimenzionalno mejo s Hrvaško. 😎
“Teden dni spim brez mobilca ob sebi. Zelo trdno spim, ampak se mi zdi, da ne sanjam in da me na svetu moti vedno več stvari,” je razlagal prijatelju programerju, ki ni imel srca, da bi mu povedal resnico.
Med spanjem je vsak skozi sanje dobil svojo dozo usmeritev, če je le imel mobilca ob sebi.
Sanje so bile sistemsko orodje za umirjanje in usmerjanje ljudi.Ta je iz leta 2020. Družbeno kritična. Iskreno povedano mi še ni povsem všeč in jo bom verjetno še nekajkrat prepisal ali pa jo uporabil kot povod za drugo zgodbo.
Ozadje: s telefoni se zamotimo pred realnimi izzivi; čeprav nas socialna omrežja pogosto jezijo, je ta jeza usmerjena tja, kjer je za “sistem” varneje. V tej zgodbi uporabim znanstvenofantastični pristop: vsako noč ti v glavo naložijo zgodbe, ki te delajo “dobrega” državljana. Naš spomin se namreč shranjuje v obliki zgodb in dolgoročno težko ločimo doživeto od zamišljenega ali sanjanega. Morda pa ta zgodba sploh ni tako fantastična … 😅
Leta 2030 sta Dave Asprey in Bryan Johnson odprla kliniko, ki te za vedno ustavi pri triindvajsetih.
Ultrabogataši so bili odtlej fizično stari triindvajset let.
In ravno toliko modri.Dave Asprey naj bi bil “izumitelj” biohacking gibanja; jaz ga poznam predvsem po receptu “bulletproof coffee” (kar vsako jutro pijem) in po izjavi, da bo živel 180 let. Bryan Johnson pa je nekoliko novejši biohacker, ki je denar, ki ga je dobil s prodajo podjetja, namenil pomlajevanju svojega telesa. Zadnje čase vodi projekt oz. versko gibanje (tako ga zdaj razlaga) z imenom “Don’t Die!”. To gibanje ima člane tudi v Sloveniji. Oba sta obsedena z bojem proti staranju, zato sem ju dal v zgodbo kot ustanovitelja klinike, kjer prodajata tisto, kar jima je uspelo — reset starosti na 23 let.
Vsaj Johnson je tukaj precej ekspliciten: dela izključno na telesu, da zamoti misli, ki bi ga sicer “vlekle dol”. Zato sem dodal komponento modrosti. Večno mladi so tako zaletavi “najstniki”, ker ob svojem kapitalu zanemarjajo duhovno rast, ki je osnova za dolgo življenje. V zgodbi zato ni podatka, koliko časa več (ali manj) živijo v takšnem stanju … Iskreno povedano, še nihče ne ve. Bomo videli leta 2030, verjetno. 😉
Hodil je proti gostilni, kjer je vsak dan jedel malico.
Zatopljen je bil v zaslon telefona in v misli, ki so jih sprožala obvestila na njem.
Predramil ga je ženski glas.
“A ste se prežarčili sem?”
“A?!”
“Pred sekundo vas še ni bilo tu. Kar pojavili ste se!”
Dvignil je pogled, da bi ji razložil, da se je le sprehodil do gostilne, ko je ženska pred njegovimi očmi izginila.
Pospravil je telefon.Za konec pa ena vsakdanja zgodba. Sveža, iz leta 2024. Nekega dne sem hodil proti gostilni, da bi šel na malico. Namesto v cesto sem buljil v telefon, nekaj odgovarjal neznancu na Blueskyju, ko se skoraj zaletim v … Ah, hec. Idejo sem pa res dobil med sprehodom. 👀
🔂 Ponovitve prihodnosti
“Če bereš to sporočilo, nisi del realnosti, ampak del fiktivnega balončka, ki se občasno ponastavi in vse začne znova. Tudi tokrat mi ne verjameš, zato boš ponovila vse prejšnje napake. Srečno na tej poti! Morda pa naslednjič ...”“Vesolje je temni gozd. Pravzaprav džungla. Iz sence vedno nek plenilec preži, ali pa si ta plenilec ti. Dobro se moramo skriti ali pa napasti. Drugače ne bomo dolgo preživeli.”
“Nimamo tehnologije za napad. Skrivati pa se tudi ne znamo. Vsako generacijo pošljemo nekaj v vesolje, ki pravi ‘tukaj smo, tako smo zgrajeni, to so naše šibke točke’ ...”
“Na srečo je vesolje ogromno in imamo verjetno še nekaj stoletij preden prvi plenilec najde naša navodila in do takrat se morda lahko dovolj razvijemo.”
“Ampak deluje pa, kot da zadnje čase silimo k nazadovanju.”
“Itak, ampak to ni najin problem. Midva imava še dovolj časa.” En torek je ugotovil, da živi v virtualni realnosti, v katero je pred leti samovojno se preklopil in pozabil iz nje izstopiti. Zbudil se je v novo leto.
Raztegnil se je, zazehal in se prekucnil iz postelje.
“Avtomatika šteka,” si je v spomin zapisal.
Pristopil je k oknu.
Pogled je bil podoben kot včeraj – zvezde v daljavi.
Še eno leto na poti, še leto dlje od Zemlje, ki je več ni bilo.
Šel je po kavo.Naš svet se je zaključil ob novem letu.
Nihče ni videl napadalcev. Nihče ni opazil raket in laserjev iz vesolja.
Pomešali so se z našimi zadnjimi ognjemeti.🎆🥳 Konec za letos. Želim ti čim bolj novo leto 2026! Naj se ti v novem letu ne zavrtijo filmi iz preteklosti, ampak naj prinese povsem nova doživetja, nove zgodbe in filme, ki si jih (še) ne znaš predstavljati! 🍾🥂🎆
Naslednjič: A je že novo leto?