164 – Morje ga je ljubilo
Nostalgično pišem o morju. Da se oba spomniva nanj.
🌊 Morske izpovedi
Jutranja oseka.
Ko je morje najbolj razgaljeno.
Takrat je bil sam z njim ...
Tudi sredi gneče ljudi.
Ker nihče ni gledal morja tako kot on.
Nihče ga tako ni čutil.Temačni oblaki so sonce dušili, ko se je na morje podal.
Optimistično je verjel, da bo njegovo jadralsko znanje premagalo nevihto v katero je silil bil.Opazoval je skale.
Morje se je mirno zadevalo vanje.
Omotično je gledal v jutranjo meglico.
“Te je pojedla megla, ali se mi je samo sanjalo?”
Z vso silo je telefon zalučal v morje,
upajoč, da v meglico pade.
Njen telefon,
še zadnji dokaz,
da sta kdaj skupaj bila.Najbolj všeč so mi poletni teki ob morju. Ko se zbudim uro prej in se sprehodim do njega okoli vrhunca oseke ... Ko iz morja štrlijo ostanki starinskih kopališč in pomolov. Ko je morska gladina najbolj razgaljena ... Prvo zgodbo sem spisal minulo poletje, po enem od takih tekov.
Zgodbo nastanka drugih dveh pa je odplaknilo plimovanje časa. Drugo sem spisal aprila 2024, tretjo pa septembra 2023. Dolgo sta ostali v arhivu in sem čisto pozabil na njun nastanek. Občasno se mi ob morju porodijo takšne ideje in jih ne znam razložiti. Sploh tale z meglico ...
🔂 Morske ponovitve
V sebi je nosila morje.
V sebi je nosila dom.Najraje je vanj skočil po nevihti.
Morje je bilo kot škaf ledu za šampanjec - svinjsko ledeno na vrhu, ampak kristal pod njim.Bil je velikan širokih ramen.
Strahospoštovan od vseh, ki so ga srečali.
Nikoli ni jokal.
Včasih je le morje iz oči praznil.Plovilo je globoko pod morjem izsledilo vrh gore, na njemu pa kovinsko cilindrično strukturo.
Snop svetlobe se je ustavil na napisih “1895” in “ALJAŽEV STOLP”.
“Le kaj? Hm … Bodo že razvozlali kaj to pomeni,” se je namrščil tehnik, ki je iz orbite planeta zapisoval poročilo.“Ne bi mogla živeti nekje, kjer ne sneži. Romantika, ko zunaj divja snežni orkan, midva pa toplem kaminu, objeta.”
“Kaj pa … Kjer rjoveča burja morje kuštra in podira drevesa, midva pa na toplem objeta poslušava žvižganje vetra …”
“Ne! To ni niti približno podobno.”Sedi na hladni skali sredi popoldanske burje in v morje stremi.
Sol mu reže v solze, solze spomina dni, ko sta tukaj sedela oba.Zrla sta v isto morje, z isto željo ...
Združena kot, da bi bila eno.
100 km narazen. Naslednjič: Klarina skrivnost