163 – Osebne zgodbe
Svojo zgodbo je razlagal skozi življenja tretjih ljudi ... ✍️
⌨️ Izpovedne zgodbe
Odločil sem se, da objavim nekaj intimnih zgodb o zadnjih obdobjih svojega življenja. V preteklem desetletju se jih je zvrstilo kar nekaj; vse pa povezuje rdeča nit, ki iz njih plete dogajanje v moji glavi.
Ustvarjal je kratke zgodbe, utrinke, ki so gradili mikro svetove.
Včasih ljubezenske, kdaj fantastične, grozne, globoke ...
Bil je eden med mnogimi, ki so to počeli.
V tej družbi se je dobro počutil,
prepričan, da ljudem s pisanjem izboljšuje življenje.
Sebi ga je zagotovo.Zato pišem. Ker lahko ustvarjam nekaj, kar ne pušča negativnega odtisa na planetu, hkrati pa komu polepša trenutek ali dan. Najprej meni, ko izstopim iz “beta stanja” in se priklopim na “frekvence ustvarjanja” ... To je zame prava svoboda. Ti jo priporočam. Če pa to že počneš, mi kar piši, stisni gumb "odgovori”, če to bereš v mailu. 😎
“Sanjal sem, da smo spet obudili lokalno spletno skupnost z več kot 100.000 aktivnimi člani. Ljudje so komaj čakali, totalen uspeh je bil!”
“In kdaj se lotiš?”
“V sanjah so z mano sodelovali tudi tisti, ki jih ni več z nami. Časi se spreminjajo, čeprav tega težko sprejmem ...”V študentskih letih sva s prijateljem ustvarila spletno skupnost ObalaNET, ki je združevala prebivalce in simpatizerje Slovenske Istre. Ime je bilo “avantgardno” – kot mnoge spletne skupnosti tistega časa. V nekem obdobju smo beležili več kot 100 tisoč različnih mesečnih uporabnikov, več kot 300 tisoč registracij in več kot 20 tisoč dnevnih obiskovalcev. Ob urah največje gneče so se na strani prelivali dopisovanje, objave in videi, za fotografije pa smo imeli strogo politiko objav (samo avtorska dela) in okoli 70 prostovoljcev, ki so skrbeli zanjo.
Skozi uspeh projekta sva z najboljšim prijateljem odplavala narazen in postala le še poslovna kolega, ki sva se bolj kot ne tolerirala. Projekt je kmalu šel po zlu – prodan za drobiž, novi lastnik pa je naredil vse klasične napake nekoga, ki prevzame spletno skupnost, in jo na koncu ukinil. Zato so si uporabniki morali najti novo pozornost: Facebook.
“Informatika ni služba. Je način življenja!
Večino časa za tipkovnico spravljaš fantazijo v življenje.
Tega večina ne razume – tudi če ima življenje na Facebooku,”
je neznancem v lokalu razlagal.
Pijan, a vesel, da se spet lahko z nekom pogovarja v živo.To izjavo sem imel shranjeno med zapiski za kratke zgodbe. Zapisal sem jo septembra 2015, nekje na začetku svoje nove poslovne poti – še vedno za tipkovnico, a ne več izpostavljen javnosti, temveč bolj v senci. Takrat sem bil bolj “zgubljen v svetu” in predvsem bolj osamljen, na prehodu iz domačega okolja Obale v megleno Ljubljano. Snack Bar je bil takrat še znana točka mojega življenja. 🍻
Ustavil se je.
Za trenutek.
Sredi stopnic, ki jih je brila burja.
Obrnil je glavo v stran in si priznal: “Prav dobre volje sem.”
Razmišljal je o razlogu: se mu je kaj posebnega zgodilo? Je kaj pomembnega storil?
Zeblo ga je, burjo je čutil v kosteh.
“Srečen sem, res srečen,” si je potrdil.
Doživel je majhno razsvetljenje: ugotovil je, da razloga pravzaprav ne potrebuje.
“Tole bom še raziskoval,” si je obljubil in pot po stopnicah nadaljeval.
Čisto je pozabil, kam je bil namenjen.To zgodbo sem spisal na podlagi zapiskov, ki sem jih našel v arhivu. Ko sem jih prebral, sem se jasno spomnil tistega trenutka. Bil je januar 2017. Takrat se je v meni nekaj premaknilo.
Nekaj dni zatem mi je na Instagramu prvič pisala – s komentarjem na posnetek Trsta. Če ne bi bil srečen oziroma če ne bi premagal mentalne črnine, se mi verjetno niti virtualno ne bi približala ... Julija istega leta sem jo tudi v živo spoznal. 😊
“Na koncu smo le zgodbe. Poskrbi, da bo tvoja res dobra.”
Pred mnogimi leti je ta stavek prebral na nekem pokopališču.
Kje, se ne spomni več, ve pa, da mu je spremenil življenje.Tale izjava mi že desetletje hodi po glavi. Delam na tem vsak dan, v najinem malem svetu ...
🔂 Osebne ponovitve
Ogromno je pisal, nekaj tudi objavil.
A ko je njo spoznal, je vse zbrisal.
Stari svet je pozabil.
Zgodbe novega sveta je zapisal.
Morda jih kdaj objavi.Nekoč je pisal, da ne bi znorel, da je iz sebe spravil vse norosti, ki so grenile njegovo življenje.
Danes piše, da mu življenje ne postane samoumevno, da še vedno ceni vse kar ima.V okviru vrat je stala. V telefon nekaj pisala.
Iz kavča jo je opazoval, sonce jo je uokvirilo.
Njeno “hišno obleko” pražnjo naredilo.
Dvignila je pogled.
Prekinil je, kar je počel.
Se njej posvetil.
Toplo jo objel.Naslednjič: Morske izpovedi