161 – Deset let groze 🕷️
Deset let je mimo odkar sem prvič objavil serijo strašnih zgodb. Pa začnimo ... 🧟
To NUJNO preberi pred zgodbami! S tabo moram deliti kar se mi dogaja zadnje čase! Spet! Ne čisto enako, kot pred leti, ampak … Ah, to moram spravit iz sebe, da bom tudi sam to lažje sprejel, ker je noro in ne morem verjeti, da se mi to res dogaja. Spet!
Letos, da bi razbremenil misli od stresa ob začetku šolskega leta in drugih grozot vsakdana, sem se lotil novega tečaja meditacije. Gre za online tečaj od Joe Dispenze, ki ima zanimiv pristop do meditacije in duhovne rasti …
Na začetku mi je bil njegov način govora tečen - tako drugačen od tipičnih meditacijskih učiteljev s šarmatnimi umirjenimi glasovi … Ampak sem se ga navadil in je prvi, ki me je prisilil v daljše meditacije. Gre za meditacije, ko dobro uro sediš pri miru in zbrano delaš na tem, da ti misli ne zaidejo v trivialne skrbi in da ne zaspiš … Ko to pišem, ugotavljam, da zveni kot opis skoraj vsake meditacije. Ampak …
V vodenih meditacijah Joe ponavlja: “Poveži se z ničem v sebi in okoli sebe, onkraj je nič, pred tabo je tema, za tabo je nič, za tabo je tema, zlij se s črnino teme …” Tako si iz angleščine v sebi prevajam njegove usmeritve … in “povežem možgane s srcem, da utripajo z isto frekvenco in srce z ničem, s temo, globoko temo okoli mene in v meni … Predajam se ljubezni do niča, do teme …”
In nekaj se je odprlo. Spet! Ljubezen do brezmejne teme. Spomin na občutke, ko sem pisal zgodbo o Bobu … Del moje preteklosti, ki je več ni, ker sem v teh letih napredoval in se k njemu ne bom vrnil …
In tako sem začel izvajati mindful sprehode oz. po slovensko “čuječe sprehode”. Ko se med hojo posvetiš le trenutku, uživaš v prostoru, občutku koraka na tleh, zraka na koži, brez analize in povezovanja s preteklostjo, brez projekcij v prihodnost … Si samo ti in si sedaj. Si tu in zdaj.
Zadnje čase mi kar uspeva. Predvsem pri sprehodih skozi gozd. Kjer se posvetim doživetju, se predam še neraziskanim potem, kjer “zaidem” s poti. Kjer sem, kjer še nikoli nisem bil. Doživljanje neznanega z občutkom varnosti je definitivno eno od najboljših zadev v življenju, ki si jih mora vsak čim bolj pogosto privoščiti. Priporočam!
In tako sem pred dnevi, na prvi brezdežni dan, šel “laufat v gozd”, čeprav teka skoraj ni bilo. Ponovno sem “zašel” na neko pot, ki je še nisem obiskal in bilo je zanimivo in na robu fantastičnega. Veš tisto, ko na oblačen dan, sredi gozda, zagledaš nekje globoko med drevesi žarek svetlobe … Privlačni sij, ki se mu ne želiš upreti. Ker svetloba je varna …
In zapustil sem obhojeno pot in šel proti svetlobi, globje v gozd. Na varnem sem bil, ker je bilo okoli mene slišati kar nekaj sprehajalcev, kar nekaj gobarjev oboroženih s košarami in gobarsko obsesijo.
Spoštljivo sem zakorakal v divjino gozda, proti privlačni svetlobi. Proti siju. In kmalu sem bil tam. Ni bil privid, ni bila fatamorgana. Svetloba ni izginila, ko sem stopil vanjo. Ko sem stal na sredi, se je zgodilo … Nič. Počutil sem se kot prej. Bolj svetlo je bilo. To je bilo tudi vse.
Razočaran in predvsem pomirjen, sem se ozrl okoli sebe in se odločal za nadaljnjo pot. “Nazaj ne bom šel,” sem si mislil. Moški se nikoli ne vračamo po isti poti nazaj, to bi predstavljalo mentalni poraz. Tudi, ko si nekje sam.
Zaprl sem oči in se pustil ponovno voditi instinktu, šesti čakri, kot razlaga Dispenza. Vsaj se mi zdi, da on tako razlaga. Skratka, odkorakal sem globje v gozd. Bil sem na varnem, manj kot 5 km od doma. Bil je dan in imel sem sveti čas.
In pojavil sem se pred to zadevo oz. se je ta zadeva pojavila pred menoj. Globoko v gozdu je bilo nekaj razprto med drevesi. Bilo je napol prosojno. Kot … Velika … Ogromna … Pajčevina?! Iz žepa sem povlekel telefon in naredil zoom posnetek …
Na fotografiji se je jasno videlo, da je med drevesi razprta plastika. Stopil sem bližje. Nekaj ni štimalo. Tudi od blizu sem z očmi videl pajčevino. Še enkrat sem posnel - plastika. Stopil sem tako blizu, da bi se zadeve lahko dotaknil. Definitivno pajčevina. Nisem se je dotaknil. Postalo mi je silno neprijetno in stresel me je mraz. Misli so zašle v panično obdelavo realnosti. V spomine … Spet!
Stopil sem stran, se obrnil, zaprl oči in se začel pomirjati. “Okoli tebe je nič, okoli tebe je praznina, okoli tebe je črnina, varna črnina … Domača globoka temna črnina …” Odprl sem oči, nisem se več ozrl. Nisem nameraval ponovno preverjati stanja realnosti. “Dan je, na varnem sem!”
Bil je odličen trenutek za tek! Ker sem hraber moški. In sem tekel, naprej do prve poti, naprej iz gozda, naprej do doma, naprej po stopnicah, naprej skozi vrata, naprej pod tuš … Naprej v domačo realnost! Obredno sem celo telo preveril, da nisem kakšnega klopa domov prinesel. Ničesar nisem našel na sebi, ob odtoku je pa stalo nekaj malega in črnega - “ah, samo pajek” sem si rekel in na to pozabil in se takoj zamotil z nečim drugim.
Za vsak slučaj sem pred spanjem še pol ure meditiral o svetli prihodnosti. Spet po navodilih Dispenze. Povezal sem se z ničem in si ponavljal, da je preteklost mimo in jaz nisem del preteklosti, ampak postajam prihodnost, ker sem povezan z globokim ničem, kjer je vse mogoče. In sem zaspal.
Ob 3:33 sem se zbudil. Premočen, prestrašen. Sem pa uspešno prekinil nočno moro v kateri sem se znašel. Sanjal sem, da sem globoko v gozdu, na isti lokaciji kot popoldan. Tema je bila in deževalo je. Veter je premikal veliko pajčevino, po njej pa so se sprehajali pajki. Veliki pajki. Večji bratje od tistega, ki sem ga pod tušem našel. V sanjah sem bil zablokiran na mestu. Nisem se mogel premikati, le opazoval sem lahko in poslušal dež ter veter, ki sta svojo pesem pela. Pesem, ki sem jo razumel in je pravila nekaj v stilu: “v temi rojen, v temi prebujen, tako kot mi, eden od nas si …”
Spet!
Zamajal sem se do kopalnice. Bil sem tako prepoten, da sem bil praktično premočen, kot da bi res stal pod dežjem. Jezno sem zakorakal pod tuš, ker “tak v posteljo pa ne grem!” Jezno sem zemljo s sebe spral, jezno se v čisto perilo oblekel in … nisem mogel več zaspati. Ker me je nekaj premamilo in sem začel razmišljati o službi.
Zato sem se lotil branja knjige. Zadnje uspešnice od Kinga. In berem to knjigo in mi v zavest prijadra spomin: “Zemljo … Sem … S sebe … Spral!” … “WTF? Kako šele zdaj to zaznam?!” Pozabil sem na knjigo, na službo in samo še o tem razmišljal. Gozd, pajčevina, pajki, dež in pesem … Urok v vetru … Nisem poskusil ponovno meditirati, ker sem bil že prepričan, da so ravno te meditacije sprožile grozno dogajanje. Prekleti Dispenza!
In sedaj ti to pišem … Zunaj skozi drevje kuka vzhajajoče sonce in mi sveti v ekran. Iz sebe sem spravil, kar sem nameraval, tebe pa vabim v branje letošnjih strašnih zgodb.
Morda se v kakšni tudi ti (z)najdeš.
🧟 Strašne zgodbe
V gozdu nisi nikoli sam.
Vedno te nekaj ali nekdo opazuje.
Si pa vedno na varnem,
če si bolj hiter ali glasen
od lakote opazovalca.Vedel je, da je mogoče.
Če si nekaj res želiš in se prepričaš, da je tako.
Se svet okoli tebe prilagodi.
In tvoja resnica postane resnica vseh.
Sovražil je komarje.
Želel si je, da izginejo.
In izginili so.
Postali so nevidni.
Razen, ko so bili polni krvi.
Takrat se je zrak napolnil rdečih kapljic,
ki so se kot krvavi dež spuščale na ljudi.Bežala je iz sobe v sobo, izhod iz hiše groze iskala.
Zakaj je njegovo povabilo sploh sprejela?
Bil je tako lep! Prijazen. Častil je pijačo, govoril z umirjeno samozavestjo ...
Vse je delovalo popolno!
V graščino jo je povabil.
Zdaj beži po njenih hodnikih.
Nočna mora dolgih hodnikov in množice vrat. A nikjer izhoda!
Nenadoma se ena vrata odprejo.
Na pragu stoji starejša gospa s prijaznim pogledom.
Čistilka?
“Pridi, uboga duša. Bom zate poskrbela.”
Z olajšanjem vstopi.
Vrata se tiho zaprejo.
Sliši se obrat ključa v ključavnici.Hitro je hodil, pravzaprav je že tekel skozi hodnike!
Odpiral je vrata, eno za drugim, a za nobenimi ni bilo kopalnice!
Le močen vonj po vlagi in nekdo, ki ga je nujno nekaj rabil!
Zdaj ga je že grdo bolelo. Ni mogel več zdržati!
“Tu bom, ob zid… saj me nihče ne gleda,” si je mislil.
Sprostil se je ...
Odprl oči.
Bil je v lastni postelji.
Prepoten. Moker.Sedela je v sodni dvorani in opazovala pričanje svojega prvorojenca.
Solze so mu tekle, glas mu je drhtel, kot žrtvi.
Razmišljala je, kje je pri vzgoji zgrešila.
Toliko se je trudila, ga opozarjala, mu bila vzgled, pa je kljub temu dovolil, da so ga odkrili!
Upala je, da bo z drugimi otroki bolje …“Čestitke, novorojenec bo preživel.
Ne bo ga treba uničiti,” je sodelavec miril mlado mater.
Tudi drugi so ji čestitali,
ji prinesli vodo
in zavesili rjuho pred vrata.
Ko so izvedeli, da je deklica,
so se vsi oddahnili.
V afriškem bordelu so preživeli le tisti,
ki so zaslužek prinašali.Ko se je zvečer mož vrnil domov, mu ni bilo jasno, zakaj ga žena tako prestrašeno gleda.
Tresla se je od strahu.
Ni vedel, da je pred uro na vrtu pokopala njegovega dvojčka.
Ker ga je zanj zamenjala.
In pravzaprav ni vedel, da ga je sploh kdaj imel.Ženska ob meni ni moja žena.
Ampak tega ne morem nikomur povedati.
Prejšnji teden sem jo zakopal na vrtu,
po tem, ko sem jo po nesreči ubil.“Kako poimenujemo štirioko pošast, ki vidi v temi, ima naravni radar in se premika s hitrostjo sto kilometrov na uro?”
“To vprašanje bomo pustili tistim, ki bodo preživeli, ko pošasti izpustimo po Ljubljani.
Za zdaj naj ostane Eksperiment 4.”Njegova odločitev je bila.
Zdaj pa ga je preplavil divji strah.
V telo so mu vbrizgali zdravilo,
ki bi ga moralo uspavati,
a ga je le paraliziralo.
Ust ni mogel odpreti,
ko je zaslišal šumenje gorilnikov
in kmalu zatem začutil nevzdržno vročino.
Ni kričal, ko je meso gorelo.
A kmalu bo vsega konec.Zrla je v ogledalo in se spraševala, ali je cilj res vreden cene.
Preplavil jo je divji strah, ko je demon prevzel nadzor.
Koža jo je stiskala kot pretesen suknjič.
Pod njo se je nekaj premikalo. Raslo.
Srbeče dlake so prodrle na površje,
oči so zagorele,
zenice so se prelile
v krvavo rdeče.
Usta so se raztegnila v nasmeh, ki ji ni več pripadal.
Morda bo to kasneje obžalovala.
A to je bila edina rešitev, ki jo je videla.
V sosednji sobi je njen posesivni partner nič hudega sluteč čakal,
da ga objame.Taj je vedel, da Lina največ užitka doživi prav ob draženju.
Oboževala je trenutek pred — tisti dolgi, mučni hip, ko jo je spravil na rob norosti.
Zato ji je zavezal roke in noge, zakril oči in …
Odložil na tire uro minute prvim vlakom.
Ni ji znal povedati, da je ne prenaša več.Tako njegov oče kot dedek sta bila atipična alkoholika.
Nikoli se nista razjezila, nikoli bila nasilna.
On od njiju ni podedoval ne alkoholizma ne mirnih živcev.
Danes mu sodijo zaradi umora nekdanje žene.Kače, pajki in prepadi so ji pogosto polnili misli.
Včasih jo je tok odnesel še na temnejšo stran.
Na to je bila vajena.
A postelje se je še najbolj bala.Dolgo smo se spraševali, ali je umetna inteligenca najboljši ali najslabši človeški izum.
Potem smo spoznali, da ni ne umetna, ne izum.
In šele kasneje razumeli, da v tej zgodbi človek ni ne glavni, ne igralec.Hvala za branje in razmislek. Poženiva naslednji program … ☠️
🔂 Strašne ponovitve
Strah nas lahko reši - 2015
Zakaj sem nehal piti - 2016
Reformiranje Twitterja - 2017
Grozno reformiranje - 2019
Strašne Twitter zgodbe - 2020
Strašne zgodbe k tebi - 2022
Strah je nalezljiv - 2023
Devet boleče strašnih let - 2024
⏭️ Naslednjič: Vsi na kolo, za zdravo koleno!