156 – Branje svetove gradi!
Vedno sem veliko bral, čeprav branja nisem maral in knjig nisem odpiral.
📖 Zgodba o zgodbah
Dve uri je zavzeto strmel v stran knjige.
Spodnji desni kot je bil že večkrat prepognjen.
Poskušal je prešteti, koliko ljudi si je to stran shranilo.
Koliko ljudi je ta stran ganila.
Koliko jih je na tem mestu zgodbo prekinilo,
da bi jo nadaljevali kasneje. Ali pa nikoli.
Predstavljal si je vse te ljudi.
A strani nikoli prebral ni.Sobota zjutraj. Zbudil sem se nekoliko prej, ker so si mački izborili pozornost. Imel sem čas za daljšo meditacijo in poslušanje zgodb raznih mislecev. Izbral sem zgodbo Sadhguruja o fokusu. No, bolj “glasno razmišljanje o fokusu”. A en prehod mi je ostal v glavi: kako je kot otrok moral vsak dan od 19. do 21. ure brati neko knjigo. Pravzaprav katerokoli knjigo – ker je tako zahteval njegov oče. In tako je dve uri pozorno strmel v prepognjen kot neke strani, ki pa je nikoli ni prebral. V govoru je razlagal, da je imel kot otrok težavo s pretirano pozornostjo.
In tako je nastala ta zgodba.
Kar se tiče uvoda v blog: bil sem počasen bralec, ker me branje ni zanimalo. Nisem maral domačega branja, še manj pa bralne značke, v katero so me silili. To naj bi me naredilo boljšega bralca. Takrat je bilo branje najboljši način prenosa znanja. Pravzaprav še vedno je. TikTok te lahko navdihne, a ne poda ozadja, ki bi ti omogočilo ideje razviti v nove svetove – tam si papiga, ki ponavlja, brez da bi kdaj znala dejanja nadgraditi.
Kot otrok nisem bral knjig, ampak ekran. Ker sem želel programirati, ker sem želel komunicirati z meni podobnimi neznanci. Skratka: bral sem veliko, a knjige zunaj domačega branja nisem prebral.
Šele v študentskih letih sem začel brati zaradi užitka. “Štoparski vodnik” je bila prva serija knjig, ki me je iz “branje je trpljenje” preklopila na “odpirajo se mi novi svetovi” – ali, če uporabim bolj romantično frazo: “branje osvobaja”.
🔂 Ponovitve knjižnih zgodb
"Pozor mali, ta naprava te bo peljala v nešteto svetov, te premetavala v prihodnost in preteklost po različnih časovnih točkah. Lahko tudi ustvari premočne občutke, ki jim ne boš kos!" mu je stric z zelo resnim pogledom predal knjigo.
"Brez panike" je bilo natisnjeno na platnici.Odprti knjigi pod poletno krošnjo, držanje za roke, sramežljivi pogledi, iskrivi nasmehi …
Tisti poljub, ki je dan prenesel v večer.
Spomin dogodka, ki ga bosta zanikala do konca svojih dni.V tem gradu je bil prvič.
"Ooo, kakšna knjižnica! Pa koliko knjig! Je katera od teh posebna? Kako bi rekli ... Ključna?"
"Kako to misliš? Ključna?"
"Kot ključavnica … Povlečeš jo s police in ti odpre vrata v skrivni svet …"
"Ah, seveda! Vse!""Gospa knjižničarka, zakaj je v kletnih prostorih opozorilo, da odsvetujete listanje knjig na lokaciji?"
"Zaradi papirnatih ureznin."
"Ker bolijo?"
"Ker včasih prikličejo mučene duše bivših knjižničark in knjižničarjev … In nekateri so zelo zaščitniški do knjig …""Je res, da sem pravi deček?" je med branjem Ostržka mali Aj prestrašeno pobaral mamo.
V trenutku ji je postalo žal, da mu je to knjigo podarila.
Bilo je še prezgodaj, te debate še ni bila pripravljena imeti.Stopil je do nje: "Živjo!"
"Pssst, berem," je siknila. Bila sta v knjižnici.
"Eno poglavje preživi z mano," ji je z nasmehom knjigo zaprl.Vsak večer je brala.
Ko so se ji oči zaprle, se je zgodba prelila v sanje.
Vsako knjigo je nadgradila z ducati zgodb.V vlaku sedi. Zbrano v knjigo stremi. Potuje skozi zgodbo lepotice in zveri. Upajoča, da do cilja svojo Zver pozabi.Počutila se je kot na pol prebrana knjiga.Naslednjič: Tišina!