154 – Dež odnese mi skrbi
Ne maraš dežja? Je tvoj najboljši prijatelj? Nekaj vmes? Tokrat prijateljujem z njim. ☔
🌧️ Deževna zgodba
Nosim staro nepremočljivo vetrovko,
tisto ki sva jo na potovanju po Aziji imela.
Sprehajam se po dežju, ki pritiska name.
Poskusim ignorirati premočene čevlje.
Poskušam razumeti zakaj si v dežju tako uživala.
Ko si v pelerini na sprehod odšla.
"Dežuje, ven moram!" si ob vsakem nalivu vzkliknila.
Bila je pomlad, bilo je poletje, bila je jesen.
Zasačil sem te pozimi, ko si se v ledenem dežju navdušeno sprehajala.
Sama – ti in kaplje z neba. Svobodna.
Poskušam začutiti to svobodo.
Hlače se mi na kožo lepijo.
Luže v čevljih že svojo zgodbo pojejo.
Težke kaplje mi v oči silijo in solze redčijo.
Počutim se kot ti v nalivu, premočen in srečen.
Sem svoboden. Srečen sem.
Končno razumem, končno čutim.
Končno sem povezan s teboj.
In z dežjem.Tole sem pisal na deževen poletni dan. Bil je vikend in ona se je učila za izpit. Dal sem ji mir in se potopil v svet pisanja, pripravljen skočiti v trgovino, če bi kaj potrebovala – hrano ali pa nove vložke za kemik. Bil sem pravi moderni lovec – za tipkovnico.
Ob glasbi in šumenju dežja sem razmišljal, kako pomirjujoč je ta zvok in kako neznosno neprijeten mi je občutek premočenih oblačil na sebi. Pri tem sva si z njo zelo različna. Spomnil sem se nepremočljive vetrovke, ki sva jo lani vzela na potovanje v Azijo, in si skušal predstavljati, kako bi bilo, če bi zdaj šel na sprehod v dežju, kot to rada počne ona.
V mislih sem obul sandale, ker nepremočljivih čevljev nimam, in si naslikal prizor: vetrovka se mi lepi na telo, hlače so premočene, stopala drsijo po mokrih sandalih … Vse to nelagodje sem si ustvaril brez da bi sploh zapustil stanovanje.
In tako je nastala ta zgodba refleksije. Ne da bi se premaknil, sem si ustvaril in premagal to nelagodje. In nehalo je deževati. 😅
🔂 Ponovitve deževnih zgodb
Zajoka. Solze po licih ji polzijo.
Veter se dvigne.
Kričati začne - Proti morju,
proti valovom … Ki odnesli so jo.
Njeno ljubezen, največjo.
Krike šum narave preglasi.
Pomiri se.
Solz več ni.
Poletni dež jo premoči.Čakala sta na dež.
Najboljši je bil pomladni in jesenski.
Zbirala sta argumente in ob prvem nalivu sta stekla ven in začela kričati en na drugega. Dež je dodal tisto pravo dramo, ki je zatem eksplodirala v divjih objemih pod toplimi odejami.
Sušna obdobja so bila zanju najtežja.Zgodilo se je tihega poletnega jutra.
Najprej prš, zatem umirjen dež, naliv, a brez vetra ...
Po dveh letih brezdežja.
Ljudje so noreli od veselja.
Dež je bil glavna tema v medijih in na mreži.
Le malokdo je opazil ladje, ki so se spustile iz neba.Rahlo rosi. Srake se razigrano lovijo.
Tečem, letim, bežim pred nevihto!
Nedaleč, Ona, na terasi stoji.
Oblečena le v nasmeh in dežne kapljice.
Veličastna.
Okamenelo strmim.
Nevihta naju prekrije."Zakaj si bos?! Zunaj dežuje, naliv je! Obuj škornje!"
"Ne da se mi. Noge samo obrišem, škornje moram več dni sušiti."
"Pa kaj si bodo mislili sosedi?!"Sedela je na okenski polici in opazovala ples popoldanskega dežja.
Kapljice so počasi zapolnile praznino njenega srca.Dežne kapljice mirno trkajo ob kristalno morsko gladino.
Galeb mirno plava, potrpežljivo išče kosilo.
Pristopica tekač. Premočen je. Utrujen.
Očara ga razgled. Nasmehne se, pospeši korak.
Dež že rohni, veter se dvigne.Nesrečno je strmel skozi okno. "Spet dež! Sovražim zimski dež. Kje je sneg?!"
"Mami, kdaj bo spet padal sneg!"
"Toni, sem ti že rekla! Ko se oči vrne."
"In če ne zapade nikoli več?"
"Ne skrbi, to se ne bo zgodilo. Ta svet je še dovolj hladen."Naslednjič: Družinske nevihte