149 – Iz njenega zornega kota
Preveč smo egocentrični. Zato sem poskusil spisati zgodbe iz njihovega vidika.
🫵 Zgodbi iz drugega vidika
Petkrat poskusi.
Neuspešno.
Besni od jeze!
Pred njo je portal v svobodo, a nevidni zid jo znova odbije.
A ne odneha!
Pojavi se pošast. Ogromna. Smrdeča. POŠAST!
Zamahne, a je hitrejša od nje!
Po krajšem boju zarjove: “Prekleta muha!”
Portal se odklene. Končno v svobodo poleti.Lakota me duši! Ampak zdi se mi, čutim … plen je blizu!
Tako je, le ovinek stran. Kar dva velika!
Danes se bom nabasal!
A počasi.
Ne smem ju predramiti.
Najprej ta manjšega, bo lažje …
Morda zarežem vanj, ne da bi …
Šit! Plen je odskočil! Pobeg!
Kako sem lačen!
Še enkrat napadem – pa naj bo, kar bo!
Zarežem! Že čutim toplo kri v ustih. Ahh … to je to!
“Prekleti komar! Tako ne morem več! Jaz grem v avto spat!”
Nasmehnem se.
Lov je odprt!Moral sem se poigrati. 😎 Letos so tako lačni, da še mene ne pustijo pri miru!
Sem namreč eden tistih, ki ponavadi čudno gleda ljudi, zakaj se praskajo in klofutajo … Ampak letos vem, kaj se dogaja. Gledam jih, kako počasi letajo okoli mene, kot žejni popotniki, ki že več dni lazijo po puščavi … In tisti tečni BZZZZ okoli ušes, ko hočem zaspati … 🦟
V zgodbah sem premaknil akterja v prvo osebo in zato “Iz njenega zornega kota”. Nič globljega ni v tem, razen preobrata proti koncu zgodbe, ko se razkrije, za koga oziroma kaj gre. Spisal sem še nekaj podobnih zgodb z drugimi “domačimi” živalcami, ampak sem se odločil, da jih tokrat ne objavim. Molji in pajki niso tako zabavni kot muhe in komarji! 🪰
🔂 Ponovitve z drugega vidika
Oboževal je njen muhast nasmeh, njeno gladko kožo, skodrane lase … vsak ovinek njenih oblin … Cenil je sposobnost fotografov, ki so znali njeno popolnost tako ujeti … In zavidal jim je, saj so ji smeli bližje, kot je sodišče dovolilo njemu.Zbudim se sredi noči, poten, od komarja popikan. Še en se je čez noč prikradel in mi kožo v srbeči stvor pretvoril.
"Če bo še kakšen komar, me kar prebudi," je pred spanjem rekla. Ampak je ne bom.
Končno sem jo spet ob sebi našel, po dolgi noči iskanja, ko sem se v sanjah izgubil in nisem znal nazaj.
Hvala ti komar, da si naju spet združil.
...Ampak jutri prižgem Baygon!Kronično utrujeni princ je v steno strmel in nostalgično razmišljal o letih, ko je še žabec bil. Kmalu ga je jok otrok iz sna predramil.Naslednjič: Ravnateljeva dilema 🚀