🐵 Opičja zgodba
Poletnega jutra Vesna na terasi sedi.
Ob sebi kava, čik v roki.
Na Insta objava: "Arctic Monkeys se vračajo!"
Telefon odloži, spomin ji v oddaljeno poletje odtava.
Na prijatelja, ki ji je pomenil skoraj vse.
Prijatelja, s katerim je v mislih večkrat na robu poljuba bila.
Bila je mlada, razigrana in vedno v iskanju nove zabave, na katero bi lahko prijatelja s seboj vzela.
Na nočnih zabavah sta si pogosto izmenjala besede in dotike, ki sta jih zjutraj pod težo glavobola pozabila …
Do koncerta Arctic Monkeys. Ko sta pod odrom pela “Do I Wanna Know?” in mu je zjutraj v šotoru šepnila “R U Mine?”
Pogledal jo je v oči in odgovoril …
Misli ji prekineta paglavca, ki jo farbasto opazujeta: “Mama, kaj to poslušaš?”
V zadregi se jima nasmehne in ju k očetu pošlje.
Čas je, da s prijateljem spet Opice obiščeta, se sama pri sebi nasmehne.Še ena poletna zgodba, ki jo je sprožila pesem, vsebino pa sem zgradil na eni frazi, podkrepil z zgodbami prijateljev, znancev in lastnimi spomini …
Nekega dne, ko sem se peljal proti neki trgovini, so na radiu zavrteli staro pesem Arctic Monkeys – Do I Wanna Know … Tisti občutek, ko po dolgem času spet slišiš komad, ki si ga pred desetletjem pogosto vrtel, in ga zdaj končno res poslušaš in zares slišiš besedilo … Dva prehoda sta se mi vtisnila v zavest: “I’m constantly on the cusp of trying to kiss you” in “We both know that the nights were mainly made for sayin’ things that you can’t say tomorrow day.”
Iz tega sem zgradil ozadje (backstory) Vesne, mame dveh malih “najstnikov” (tweens), ki obožujeta turbofolk, pesmi tipa Espresso Macchiato in podobne zadeve. Ona pa je še vedno rokerca. Kadilka mora biti, ker je to njena zadnja vez z divjo preteklostjo … Preteklostjo, ki sta jo z možem delila, ko mu je še rekla “prijatelj”.
Je pa napisano tako, da si lahko bralec izbere, da je ta “prijatelj” morda nekdo drug, in ona zdaj sanjari o njem kot o pobegu iz realnosti. Izbereš si zaključek, ki je v tvojem svetu najbolj verjeten. 😉
To je to – poletna romanca z vidika štiridesetletnice. 😎
🔂 Koncertni spomini
Ujela sta se na koncertu, ki je dišal po analognih poletjih prejšnjega stoletja.
Zgodbo brez digitalnih motenj sta si obljubila.
Kontakt si je na vstopnico zapisala in jo v žep ozkih hlač zatlačila.
"Te bom poklicala!"
Doma pa je ugotovila, da je številka z listka izginila.Pogrešal jo je kot poletne koncerte.Med prepirom je siknil: "Na koncerte hodim samo zaradi tebe, meni ta muzika sploh ni všeč!"
To mu je najbolj zamerila.
Ko pa je priznal, da ne ve katera glasba mu je res všeč, jo je zares prizadel.Spoznala sva se v gneči koncerta, ki ga nisva poslušala.
Izgubila sva se v prazni sobi, pred TV programom, ki ga nisva gledala.Naslednjič: Zaključek poletja in zgodbe.