🚀 Zgodba o pogumu
Nadaljevanje iz 150. objave. Priporočam zaporedno branje.
Pred Lyssino kabino
Agenti oddelka 3-A stojijo pred vrati kartografinje.
“Varnostna enota Tri-A! Odprite!”
Znova zvonec. Trkanje z dlanjo. Nato z nogo.
Bum! Bum! Bum!
“Odprite, sicer vstopamo! Brez heca!”
V tem trenutku se mimo sprehodijo štirje Radixovci. Nadvse sproščeni, skoraj komični v svoji brezbrižnosti, kot bi bili na poti na jutranji čaj in kolačke. Za vogalom obstanejo. Opazujejo. Skorajda ne dihajo.
Med njimi strojnik Dorian – dolg obraz, oči brez odseva.
Kot senca, ki se je naučila skrivati v svetlobi.
V mislih razdira načrte in tke nove plane.
Če jo dobijo, je konec. Ne bomo je več videli, ne slišali … Moramo jih preusmeriti. Moramo jo rešiti.
⸻
Zapuščena igralnica
Mali otroški terminal, rumeno-zelen, z velikimi prijaznimi tipkami in obrabljeno rdečo žogico. Tipka Q manjka. Nalepka zajčka – spraskana, pol odlepljena.
Lysa sedi sključeno. Terminal na tleh, noge prekrižane, kot nekoč, kot otrok, v tej igralnici. Čip kartico postavi na tipkovnico, zatem dvigne roko proti ekranu, dotakne se ga s tremi prsti, nato s štirimi. Z drugo roko ves čas drži tipko Z. Terminal preklopi v devops način. Odpre se sistemsko okno. Vidno tresočo roko spusti.
Sama sebi šepeta: “Bolje z resnico umreti, kot skozi generacije hirati … Morda tako najdemo boljšo opcijo.”
⸻
Lyssina kabina
Vrata se s škripanjem odklenejo in zdrsnejo narazen.
Eden od agentov vstopi.
Kaos. Miza prevrnjena. Na mestu, kjer bi morala stati – odprta loputa. Na postelji: razsuti podatkovni čipi.
“Ni je!” zakliče agent. Drugi pokuka skozi vhod.
“Imela je skrivno mesto za shranjevanje. Nekaj je iskala. Morda poseben čip, glede na stanje na postelji. Sporočimo Ravnatelju. Rabimo novo usmeritev.”
⸻
Nenadoma …
Po stenah hodnikov – tam, kjer so bile prej informacije o vlagi, temperaturi in uri – se začne prikazovati drseče besedilo:
“Dobra novica: Naš cilj je človeška naselbina, samo 120 let pred nami! Slaba novica: Sledijo nam krvoločni plenilci, ki so nam vsako leto bližje!!!”
Agent Tria pogleda proti stropu.
“Eh … Te sistemske kanale ne moreš kar tako ustaviti. Signal gre po več redundantnih povezavah – kablih, radijskih, optičnih … To je zgrajeno za delovanje tudi, če pol ladje odrežejo.”
Za vogalom Dorian opazuje in stiska ustnice.
Prehitela nas je.To je to … četrti in zadnji del te zgodbe.
Vmes sem prebral že drugo Vernorjevo knjigo, ki govori o življenju na planetu, kjer vladajo zelo inteligentni psi – a so inteligentni le, ko delujejo skupaj. Torej 3 do 8 psov tvori eno zavestno bitje … Od tam prihaja beseda “Tins” in od tam tudi pasja tema, ki jo je mogoče zaznati v moji zgodbi. Sedaj berem tretjo knjigo – predzgodbo prve, ali nekaj podobnega. Morda dobim novo inspiracijo. 😅
Glede ravnokar “zaključene” zgodbe, pa iskreno ne vem. Nobena zgodba v resnici ni zares zaključena. Zdi se mi pa dobra točka, da se ustavim – zaključuje dejanje in bralcu pušča prostor za razmislek, kaj se bo zgodilo z liki, ker je kar nekaj odprtih dogajanj … Če bi nadaljeval, bi moral vnesti nov zaplet in novo dinamiko. Morda se nekaj pokvari na ladji? Morda zasledovalci pospešijo (zakaj niso že prej?!). Morda pride sporočilo s ciljne lokacije: naj se ne približujejo, ker jih tam nočejo in jih bodo razstrelili … A za kaj takega bi moral še izumiti komunikacijo, ki presega hitrost svetlobe, morda … Fantazija nima meja. 😎
Skratka – dovolj za tokrat. 😅
Naslednjič pa greva v drugo skrajnost! 🩳
Naslednjič: Skrajšaj to!