147 – Kaj naj ti še napišem?
Bilo je tako vroče, da sem jo peljal na morje.
🌊 Zgodba slanih poljubov
Bila je vroča ljubljanska noč.
Potna sta v postelji ležala.
Nista vedela, ali od strasti ali neznosne vročine.
"Greva do morja?" ji je igrivo namignil.
Čez uro sta potna na plaži ležala.
Koža slana od morja in po strasti dišeča.
"Kdo pa vozi nazaj?" ji je igrivo namignil.
Vzela je ključ in ga v morje zalučala.Za to zgodbo je kriva še ena italijanska pesem, ki me je spomnila na tisto poletje, ko sva se ob štirih zjutraj peljala na morje. No, malo lažem – verjetno je bilo bližje deseti uri zvečer, nekaj pred polnočjo sva že bila na odročni plaži.
V pesmi sicer pravi, da bi jo peljal na morje ob štirih, ko vsi spijo, le valovi ne. Pa tudi ob enih ponoči so, na odročni plaži, samo valovi …
In bila je plaža, bili so valovi in bila sva midva – skupaj. 😎
"Vorrei portarti al mare allе quattro di notte Quando tutti dormono tranne le onde"
Od tiste noči je minilo osem let. Osem – ali, kot bi rekli kjer močneje piha - owsem oz. kar “awesome” - res čudovitih - let. 🥰
🔂 Ponovitve slanih spominov
"Gola svoboda slanega telesa pod žgočim poletnim soncem," je v dnevnik pesniško zapisala ...
Bi se pa zadovoljila tudi s sprehodom ob morju, tudi ob zimski burji.V hladni noči se je spuščala po avtocesti. Na koži še njegov omamen vonj, na ustnicah slan okus. Bila je spet srečna. Začelo je snežiti.Naslednjič: Posledice kršenja prepovedi ...