14. objava - Za novo leto, previjamo!
kratkazgodba.si
14. objava - Za novo leto, previjamo!
Tokrat zbirka najboljših objav preteklega leta!
Utrinki 2022
Saj vem, retrospektivo se dela ob koncu starega leta, jaz jo pa naredim na začetku novega. Med prazniki imam čas, pa še eno dobro posledico ima … Tako lahko “izmerim” kdaj največ berete in lahko boljše planiram bodoče objave na socialnih omrežjih (algoritmi pač).
Šel sem skozi Twitter, Facebook in Instagram statistiko ter izbral zgodbe, ki so pritegnile največ vaše pozornosti. Nekatere so dobile pozornost in reakcije na TW, ampak ne na FB in obratno. IG je ponavadi capljal v razmerju za Facebookom.
No, pa začnimo …
Lilo je kot iz škafa. Tiščala sta se ob steni ozke strehe.
Naliv je neznanca v bežno intimo povezal.
Dvignil je pogled, njene divje modre oči so švignile po njem.
Ponosno je pomislil na vse ure treninga … Nasmehnil se je.
Naliv se je ustavil.
Vsak jo je ubral v svojo smer.
"Gola svoboda slanega telesa pod žgočim poletnim soncem," je v dnevnik pesniško zapisala ...
Bi se pa zadovoljila tudi s sprehodom ob morju, tudi ob zimski burji.
Sedela je na kavču s slušalkami čez ušesa.
Nekaj je poslušala, očitno dobrega.
"Dove vaaAAaajj, tene vaaAaaj!" je navdušeno razglašeno kričala.
Opazoval jo je, najprej zmedeno, kmalu navdušeno.
Spet je imela vklopljeno odpravljanje šumov na max.
Odslovilno sporočilo na ekranu je zarezalo v njeno obstoječo rano.
Deja-vu drugega pošiljatelja, drugačne frizure, drugega telefona in iste bolečine.
Končno je prišel avtobus, stopila je nanj in drugi app odprla.
"Čau, kako si? Že dolgo se nisva …" je vnovič poskusila.
Dolgo je dva poročna prstana nosila.
Svojega in od pokojnega moža.
Danes na verižici visita.
Nosi ju gospa, ki je staršem na obisk prišla.
“Veš, da več ne vem kako zgleda obraz moje hčerke?” je dementni starec priznal varuški.
“Vem in še vedno te imam zelo rada,” mu je hči odgovorila.
Starec je potrpežljivo postavljal okraske na jelko,
stežka je zlezel na stol in na vrh postavil zvezdo.
Obrnil se je: "Špela, prestar sem že za to ..."
Stopil je s stola,
zmajal je z glavo,
spomnil se je,
da žene že dolgo več ni.
"Slovenska Istra je fajn in vse, si pa ne predstavljam odraščanja tukaj. Dobiš natanko 2 L vode dnevno za umivanje …"
"Ni bilo tako grozno. Recimo 2022 smo imeli samo priporočila, da ne zalivamo vrtov, se tuširamo samo enkrat dnevno … Ampak, sej veš … Res lepi cajti."
"Počutim se kot delovna verzija, ki ne bo nikoli natisnjena."
"To razlagaš, kot da je nekaj slabega.
Vsi zanimivi ljudje so večne delovne verzije sebe.
So pa tudi tisti, ki delujejo kot ponatisi."
Še en dan je mimo. Še en dan brezglavega drsanja po ekranu in preklapljanja med TikTokom ter Instagramom. Za trenutek se je ustavil in to žalostno ugotovil.
“Samo še to pogledam, pa pridem v posteljo,” se je, iščoč še zadnjega dopaminskega odmerka, svoji drugi ljubezni izgovoril.
Všeč so ji bile njegove brazgotine, ampak morile so jo zgodbe, ki so jih pripovedovale.
Njen svet je bil mešanica zaupanja, skrbi in obupa.
Vedela je, da se bo s slednjim njuna zgodba tudi zaključila, ampak se s tem še ni želela soočiti.
Pandemija je bila preklicana. Mediji niso več poročali o koncu sveta zaradi virusa.
Globoko si je oddahnil.
Za dan ali dva.
Počilo je. Nov konec sveta se je pričel, še preden se je stari zares zaključil.
Ponovno si je masko nadel.
Pod njo se je bolj varno počutil.
Pisal je zase, za prijatelje, (neuslišane) ljubezni, publikacije, pa tudi za kak glaž rujnega.
Verjetno ni vedel, da bo njegovo pisanje vplivalo na jezik in narod, ki bo nekoč samostojen.
Morda pa je o tem sanjaril ...
Pospravil je računalnik.
Ugasnil telefon.
Iz zvonca je baterijo odstranil.
Natočil si je kozarec viskija in skozi okno opazoval kako sonce v miru zahaja.
Brez odgovornosti za naslednji dan.
Naj bo dovolj. GMail je verjetno že porezal objavo, češ da je preveč vsebine … Če te zanima ozadje kakšne zgodbe, me kar vprašaj … Bom rade volje razložil, če se spomnim. Odgovori gredo neposredno v moj osebni inbox.