138 – Tragedija neke matere
Tokrat o dramatičnem življenje predane matere ...
🤱Zgodba o vnetju ušes
Bila je prestrašena, neprespana in napol obupana.
Že poltretji dan sta z malim Stašem vnetje ušes premagovala.
Sedela je v prazni čakalnici urgence,
z živimi spomini na grozne ure preživete doma.
Ko je malček kričal, se držal za ušesa, tepel po glavi!
Trgalo jo je od bolečine, ko ga je nemočno opazovala ...
Nobena svečka ni prijela.
Do zadnje - tiste, ki mu jo je dala, ker je sestra po telefonu rekla: “Dejte še eno, slišim, da je hudo. Zatem pridite na urgenco.”
Zdaj je Staš tekal po hodniku in se smejal.
Spet je bil tisti mali radovednež, ki je nasmehe vsem podarjal.
Vrata so se odprla in ven je stopil mlad, zmečkan zdravnik.
Deloval je kot 40-letnik, čeprav jih verjetno še 30 imel ni.
Staš ga je pogledal, se mu nasmehnil in rekel: “Tic!”
Nato pa otrpnil ...
Zdravnik Staš se je bil pred pol ure ulegel.
Po več kot 20-urnem dežurstvu, kjer je šival glave, diagnosticiral zlome in predpisoval zdravila, ki bi jih ljudje dobili tudi brez recepta.
Zbudil ga je otroški vrisk — z natančno tisto frekvenco, ki zadane naravnost v utrujeno jedro lobanje.
Pogledal je skozi vrata.
Prazna čakalnica, le utrujena mati in vriskajoč otrok.
Otrok ga je veselo gledal.
Za trenutek je bil samo človek! Utrujen človek!
Za trenutek se je jezno zazrl v otroka ...
Samo za trenutek!
Potem je zaprl oči, si nadel profesionalni obraz in vzdihnil:
“Sestra, prosim spustite ju noter.”
A ta trenutek je materi svet podrl.
Tresla se je od obupa in jeze.
“Res je bolan. Ampak svečka je končno prijela. Zakaj mi ne verjamete?” si je v mislih ponavljala in si tragedijo gradila.
Zdravnika Staša je v tistem hipu sovražila skoraj tako močno, kot je sina Staša ljubila.Imel sem prosti dan. Skuhal sem si kavo — tisto dobro, ki jo imam za proste dneve, ki si jo zmeljem v ročnem mlinčku in pripravim po eni “V60 switch” metodi, ki mi jo je navdušen prodajalec predlagal … Nameraval sem brati revijo Wired, intervju z Billom Gatesom … Nadel sem si slušalke, da bi si predvajal “bralno glasbo” in se postavil v svoj brezskrbni svet …
Ampak telefon je imel druge plane. Obvestilo, da me nekaj na Threadsih čaka. “Brez veze,” nek moj komentar je dobil 1000 vpogledov. Ampak bil sem že v aplikaciji in bral objave znanih neznancev … Kaj je to? Tragedija neke matere, ki se zaključi z jezo do zdravnika, ki ne zna biti empatičen, ker je “verjetno brez otrok”! Fantastično.
Odložil sem telefon in začel brati Wired. Ni šlo, po minuti sem ga odložil. Drama tiste matere je že sprožila ustvarjalni proces … Pa sem spisal to zgodbo. Poskusil sem si predstavljati pogled matere in zdravnika. Vsak je v svojem svetu, vsak je dober v svojem svetu, vsak čuti in občuti. In ravno to je vir konflikta.
Prvič sem pisal tako, da preklapljam med scenami oz. kadri. Imamo torej tri kadre, ki se preklapljajo v mislih protagonistov in zornih kotov bralca.
In ja, izbira imena je namerna. Z mojega vidika vitalna za sporočilo zgodbe. Kakšno sporočilo nosi, pa veš ti, spoštovana bralka, in morda tudi kakšen spoštovani bralec. 😉
🔂 Ponovitev zgodb
"Z otrokom je vse v redu. Sedaj je tudi idealni čas, da mi sporočite vse nadgradnje, ki jih želite, da jih sprožimo. Barba las, oči, regeneracija mišic, ..."
"Koliko bi stalo, da razvije neko zmerno bolezen, da bo do konca življenja odvisen od naju," je mati povprašala in ignorirala šokirano-prestrašen očetov pogled.Kronično utrujeni princ je v steno strmel in nostalgično razmišljal o letih, ko je še žabec bil. Kmalu ga je jok otrok iz sna predramil.Najraje sta imela prijatelje z otroki. Tiste brez sta prepričevala v odpravo te napake ... Zavidala sta jim namreč mir in svobodo."Kakšen tip krvi ima vajin otrok?"
"Pretežno človeški."Nemočno gledam svojega otroka, ko iz ure v uro močneje kašlja.
Virus se mu po pljučih širi.
"Ne, nočem avtista za sina," je bilo moje prepričanje, ko so nam cepivo ponujali.
Upam, da mu bo kurkumin čaj z D vitaminom sedaj vsaj malo pomagal ...🤖 Robotski podcast
Tudi tokrat esperiment skozi Google NotebookLM generator podcastov. Filozofiranje z občasnimi groznimi izgovorjavi. Ženskemu glasu za trenutek zaide celo v goriški naglas, ampak večkrat ni podobno ničemur, kar bi Slovenka izjavila. Zanimivo. 😅
Naslednjič: Pogled v preteklost, spet