🌭 Zgodba o hrani
Znanstvenik je podli načrt zasnoval.
S pomočjo pohlepnih vlagateljev je razvil revolucionarni izdelek: sladek, nasiten, brez posledic za telesno težo. Okus in tekstura sta se prilagajala počutju jedca.
Postal je najbolje prodajani izdelek vseh časov.
Resnico so ljudje odkrili šele desetletja pozneje. Po smrti je vsako telo postalo terarij — celo iz žar so rastline poganjale.
Pokopališča so se spremenila v bujne džungle, promet je zastal, mesta so postala prijazna pešcem.
Podlega znanstvenika pa ni bilo več, da bi v svojem uspehu užival.
Že dolgo je bil del tega gozda.
Se že vidi tisti six-pack? Je zadnjica dovolj mišičasta za letošnje modele kopalk? 😁
Idejo za to zgodbo sem spisal 16. januarja in je ena od tistih divjih misli, ki jih takoj zatem pozabiš. Tako, da se ne spomnim ali sem idejo za terarije nekje slišal ali bral na Redditu ali … Noter sem zmetal vse - od želje “uživati v velikih količinah hrane in se ne zrediti”, do teorije “šestih oblik lakote”, ekologijo … Pa verjetno se je noter prikradel tudi “Last of Us”. Zadeva je tako divja, da se je po zapisu enostavno zradirala iz mojega spomina.
Kar je definitivno predstavlja uspeh.
🔂 Ponovitev redilnih obrokov
Večer. Romantičen lokal. Velika pica za dva, dober kozarec vina.
On sramežljivo dvigne zadnji kos in sreča njen pogled.
"Ljubim te," mu uide.
"Ne pogovarjaj se s hrano," ga ona reši.
V tistem trenutku jo še malo bolj ljubi.
Opazoval se je v ogledalu. Brez majice je dobro zgledal, bolje kot kadarkoli prej. Mišice so jasno izstopale pod zdravo kosmatim trupom.
Pogled mu je zdrsnil na trebuh, na mesto velike brazgotine – dolge, pozdravljene, a tuje. Ni se je spomnil. Ni se hotel spomniti.
Prsti so mu nehote zdrsnili po njej, želodec se je z lačnim krikom oglasil. Vprašanje je bilo le, česa si zdaj želi.
"Spet sem se zredila!" je potarnala.
"Koliko pa si težka?" je prestrašen vprašal.
"Ne vem, od osnovne se ne tehtam. Čutim, da sem težka!"
Naslednjič: Gremo na piknik!