133 – Prekleti Pariz!
Na Pariz me vežejo bolne misli ob predolimpijskem vzdušju. In ljubezen.
🗼 Pariška zgodba
Odsotno je poljubljala cigaret, oči so zamišljeno opazovale množico turistov po pariški ulici. Misli so odtavale k njemu, ki ji je Pariz prvič pokazal …
Podobna ulica, terasa podobne kavarne.
Navdušeno ji je pripovedoval o poeziji mesta, ona pa mu je z dlanjo nežno drsela po nogi, hrepeneča po njegovi pozornosti.
Takrat je bilo mesto ovira med njo in njeno željo po njem.
Zato je Pariz sovražila.
Zato se je danes vanj vrnila.Nazadnje, ko sva bila v Parizu, sta me pokonci držala predvsem zdravila in trma. Bila je lanska pomlad, eden zadnjih vikendov pred konkretno podražitvijo prenočitev zaradi bližajočih se olimpijskih iger. Vreme je bilo spomladansko – nekaj je tudi deževalo, pa kar konkretno pihalo. Vsak dan sem vročino zbijal s tabletami in si grlo miril s pastilami. Bil sem nadpovprečno tečen, ker sem bil podpovprečno vzdržljiv. Doživetje sem zaradi bolečine od sebe kar odrezal. Tako da imam danes prijetne spomine – tako prijetne, da sem ob uvodu v olimpijske igre, ki je množico šokiral, prav prijetno užival: »Tam sva bila. In tam tudi. Tam sva sončni zahod gledala, tam sem stolp slikal, tam ti je kos plastične strehe priletel na glavo …«
Lepi spomini, čeprav je bil moj oklep takrat v najslabšem možnem stanju. V Pariz se bova kmalu vrnila – tokrat z zdravim oklepom. Pariza ne moreš sovražiti, ne glede na trpljenje, ki ti ga je nekoč zadal. Sploh tisto, ki je prihajalo iz tebe samega.
To je ozadje zgornje zgodbe. Začela se je s »poljubljanjem cigareta«, ker sem neko pesem po radiu narobe slišal oziroma verz narobe razumel. A izraz se mi je za Pariz zdel pravilen. Kadilci imajo s kajenjem čustven odnos. Cigaret poljubljajo. In Parižanke – te so v večini suhljate in kronične kadilke.
Pariz je v kulturi ljubezen. Zame pa je Pariz tudi bolečina. (Bolezen, če sem natančen.) Medtem ko mi je ona navdušeno razlagala mesto, v katerega se je večkrat zaljubila, bi jaz najraje ostal v postelji in v miru kašljal. Morda kdaj napišem tudi bolj neposredno zgodbo o svojem prvem obisku Pariza. Morda v obliki horrorja. Ali pa samo kot osebno tragedijo.
Mogoče. 😅
🔂 Ponovitev mestnih zgodb
"Ob koncu sveta bom stal ob tebi, držal te bom za roko in gledal v oči. To si želim, da je moj zadnji spomin, v večnost …"
Spomnila se je njegovih besed, ko je ogromen morski val drvel proti mestu. Stekla je do njega, ga stisnila v objem in ponovila njegove besede iz dne, ko jo je za roko zaprosil.Sedel je za mizo in sanjaril o dnevu, ko družabno kolesarjenje skozi mesto ne bo več akt bio-terorizma, ampak le izražanje lastne svobode.
Svobode, kot je obstajala pred 1984, pred prepisovanjem zgodovine.Naslednjič: Z dobro hrano se ne moreš zrediti. 😉