132 – Veter mu je risal po obrazu
Druga točka morskih zgodb. Spet sedim ob morju. Na isti lokaciji kot vsako jutro.
🌊 Zgodba z obale
Vetrič je majal drevesa in kodral valove v ritmu poletne pesmi.
Domačin je ob morju užival, veter mu je občasno slano osvežil obraz.
Nedaleč stran je na klopco sedel starejši par.
Veter mu je prinesel drobec njunega pogovora: »Danes pa piha ko pés!«
Nasmehnil se je in si v mislih naslikal velikega psa, ki z morja piha in mu osvežitev podarja.Lani smo v službi imeli tečaj vizualizacije z meditacijo (vem, vem, fajn služba). Od takrat se med meditacijo (skoraj) vsako jutro postavim na skalnato platformo ob obali med Koprom in Izolo. Zgradili so jo, ko so zaprli cesto za promet. Sedim s prekrižanimi nogami, pogled obrnjen proti Benetkam. Včasih je oblačno, včasih jasno in ravno sonce vzhaja, včasih pa močno piha. Kadar so moje misli razburkane, piha še posebej močan maestral in mi prinaša slano vodo na obraz. Včasih voda prijetno osveži in osvobaja misli, drugič pa morska sol zariše rane na licih. To je le del te meditacije.
Z njo sem lahko vsak dan približno tam, kjer sem prvič zadihal.
Ampak tam ni več moj dom.
Na področju, kjer zdaj živim, pogosto slišim izraze, kot so »Dežuje ko pés«, »Je mrzlo ko pés«, predvsem pa »Piha ko pés!«. Pri slednjem se vedno nekoliko zamislim.
Tu namreč še nikoli ni tako pihalo, da bi občutil divjino vetra. Tukaj veter nikoli ne iztisne zraka iz pljuč, da komaj dihaš, ko hodiš proti njemu. Tukaj veter nikoli ne prečeše skozi oblačila do kosti in nikoli resnično misli ne osvobodi. Tukaj burja ne piha, čeprav veter, ki piha pogosteje kot doma, je podobnih značilnosti in posledica človekovega poseganja v naravo (podobno kot se je razvila z burja na Obali). Ampak to ni burja, ker ni morja. 😅
To zgodbo sem spisal isti dan kot tisto o barkah, ki jih sonce ne opeče.
Da ne pozabim napisati vira inspiracije za to zgodbo: Zunaj je veter zvijal drevesa, njo pa je mati poklicala in rekla, da pri njih »Piha ko pés«.
In tako je ta zgodba nastala. 😎
🔂 Ponovitev obalnih zgodb
Na skali je ob morju sedela.
Jesenska burja je solze odpihnila.
Obraza več ni čutila. Čutila je, kako še njene kosti objema.
Sanjala o tem, da se mu kmalu pridruži.Sedi na hladni skali sredi popoldanske burje in v morje stremi.
Sol mu reže v solze, solze spomina dni, ko sta tukaj sedela oba.Sedela sta na obali. Strmela v neskončni ocean. Tiščala je njegovo roko med njenima, da se je že skoraj slišal njegov srčni utrip.
"Ga pogrešaš? Srčni utrip," jo je vprašal.
"Ne, zakaj? Saj imam tvojega …"Modro nebo se je skozi mavrico rdečih odtenkov predajalo nočni črnini.
Sedela sta ob morju. Premražena.
Nista si upala oditi, en od drugega se posloviti, se spet v navadni svet vrniti.Naslednjič: Pariz spominov poln Pariz