131 – Zakaj se barke na soncu ne opečejo?
Neka pot, neka pesem, neka misel in morski spomin. Vohaš morje? 🐚
⛵ Zgodba iz marine
V marini so se barke sončile,
a kljub pripeki ostajale elegantno bele.
Na eni je moški, premočen od vročine, mrzlično pospravljal jadra.
Bil je že krvavo opečen, ko se je na pomolu njegova nagrada prikazala.
Zbadljivo ga je pogledala, ko ji je z jadrnice pomahal. »Če bi vedela, da bomo imeli pečenega raka, bi se danes bolj šparala!« mu je odzdravila.Daje me želja po morski pomladi. Domači kraji so spomladi najbolj spevni in romantični. Veter je še močen in hladen. Burja misli osvobaja. Spisal sem dve zgodbi*, ki imata skupno le to, da se dogajata ob morju.
Inspiracijo za to zgodbo sem pred tedni dobil med vožnjo iz službe. Poslušal sem italijanski radio, imeli so intervju s pevcem, ki je nastopal na zadnjem Sanremu (ki sem ga letos pozabil gledat) in zavrteli so nekaj njegovih pesmi. Ugotavljal sem, da je to spet en kantavtor, ki piše zgodbe v pesmih … Priznam, intervju sem pričel poslušat šele, ko je razlagal, da je med njegovimi idoli Bob Dylan.
Besedilo, ki je zgodbo sprožilo je sledeče:
“Se vado al porto io chiedo alle barche
Che prendono il sole, ma restano bianche”
Dobesedni prevod:
”Če grem v pristanišče, vprašam barke, ki se sončijo, ampak ostanejo bele”
In sem pomislil na Italijane na turističnih lokacijah, ki so že maja zagoreli in nase, ki se takoj opečem in zatem spet osvetlim in na jadrnice in spet nase, ki se grdo potim karkoli počnem, sploh poleti. In moral sem ustaviti in spisati prvi draft zgodbe: "V marini so se sončile barke in ostale bele, ona pa je ležala na pomolu in bila že opečena."
Čez vikend sem zgodbo preoblikoval v dogodek. Od teme so pa ostale barke, ki se ne opečejo, kljub temu, da se ves dan sončijo.
Mimogrede. Pesem:
* Drugo zgodbo objavim prihodnjo nedeljo.
🔂 Ponovitev jadralskih zgodb
Stala sva ob morju. Objeta. Poljubil sem jo. "Ljubim te." Popolnost.
Stopil sem na palubo. V novo življenje. Trenutek je minil, svoboden sem.Z jadrnice sta sestopila in si maski nadela.
Čez nos in usta, kot je svetovni bonton velel.
Na očeh se jima je bral nasmeh.
Bili so novi časi, ki so se počasi v vsakdanjik utrjevali.Zgodaj zjutraj je ob mirnem morju. Pogled usmerjen v daljavo, kjer je jadrnica kradla energijo jutranje sapice.
Prazne misli mu je polnilo brbotanje vode ob skalah.
Mimo se je sprehodil starejši par v glasni debati o nujnih nepomembnih stvareh vsakdana. Pomislil je na svoje nujne pomembne zadeve. ”Še je čas,” si je odgovoril in še malo posedel.Naslednjič: Piha ko pés!