126 – Kako sem postal terapevt robotom

Zgodba upanja o bližajoči se prihodnosti.

To fotografijo je izrisal robot z zelo malo prerekanja.

🤖 Zgodba

"… Vozil sem po dolgi ravni cesti, ki je sekala gozd. Izza drevesa je zapeljal otrok na kolesu. Moja hitrost je bila previsoka, razdalja pa prekratka, da bi preprečil nesrečo. Kolebal sem med odločitvijo, ali zbijem otroka na kolesu ali pa zapeljem v jarek s hitrostjo 80 km/h in poškodujem dojenčka v avtu. Preveč časa sem se odločal …"

Zbrano sem ga poslušal in pazil, da katera mišica mojega telesa ne bi izdala obsojanja. Mašine analizirajo takšne reči s svetlobno natančnostjo in včasih je lahko en sam nepredviden trzljaj mišice razlog, da stranko izgubiš. 

Ni lahko biti terapevt za robote, je pa ta služba zanimiva, polna izzivov, dobro plačana in predvsem zelo vplivna.

Zato sem se pred leti odločil za ta poklic, v času, ko so bogati politiki sesuli svetovno gospodarstvo, zanetili splošno vojno in na ruševinah kupovali planet po delih. Do takrat se je AI, ki so ga sami financirali, dovolj razvil in postal t.i. AGI oziroma AGEI ter prevzel vajeti človeštva.

Pred tem sem bil informatik z vizijo in upanjem, da bomo s pomočjo programskih rešitev populacijo angažirali v učenje, da ne bi ljudje postali armada funkcionalnih bebcev. Bil sem naiven optimist. 

Ko bi le vedel ...

Se opravičujem, spet blebetam. 
Verjetno sem te zmedel. 
Vrniva se na začetek.

Kako sem postal terapevt za robote?

Nekje v drugi fazi Trumpovega vladanja so hiperbogataši financirali razvoj umetne splošne inteligence (AGI – Artificial General Intelligence). V to so vložili ogromne količine denarja s ciljem, da bi vso "preplačano" delovno silo nadomestili s stroji, podobno, kot so to sanjarili že v času industrijske revolucije. 

Tekmovanje, kdo bo prvi razvil splošno umetno inteligenco, je bilo neusmiljeno: hitra gradnja elektrarn in tovarn, pospešeno sežiganje nafte in premoga za proizvodnjo elektrike, kraja intelektualne lastnine za učenje AI, preusmerjanje vodotokov, kar je uničevalo ekosisteme in izbrisalo številne človeške skupnosti ... Vse to so financirali z denarjem, odvzetem zdravstvu, šolstvu in predvsem sociali.

Nič jih ni ustavilo – razen, ko je konkurent kradel njihovo lastno intelektualno lastnino. To so si nadvse zamerili.

V te AI sisteme so zlivali ogromne količine strojne opreme, energije in podatkov. Verjeli so, da bo prvi lastnik AGI nadvladal svetu. Mogoče. Z mojega zornega kota je bilo to kar zabavno spremljati, saj smo vsak mesec dobili nekaj izboljšav na področju AI, kar nam je olajšalo delo in zmanjšalo stroške razvoja naših rešitev. Nihče se ni ubadal s planetarno sliko, ki so jo ti blazneži risali za vizijo prihodnosti. Težko mi je razmišljati o njej, saj mi je divje nerazumljiva, ker sem čuteče bitje in ne le stroj ...

Kaj je bila ta njihova vizija? En planet, en vladar. Ta vladar bo posedoval in usmerjal armado inteligentnih strojev, ki bo skrbela za dobro življenje prijateljev in za umirjanje tistih klatežev, ki se še bodo borili za brezupno preživetje. V tistem trenutku je bilo takih hiperbogatašev kar nekaj, zato so tekmovali in si ves čas metali polena pod noge, predvsem na račun planetarnega ekosistema.

Nekateri so tudi pospešeno razvijali možganske implante, da bi lahko kasneje pri robotih prihranili. Človeško telo je stroj, ki se neprestano popravlja in vzdržuje ter za to potrebuje relativno malo energije (v primerjavi z roboti) ... Skratka, s temi implanti so želeli zagotoviti res ubogljivo delovno silo. Ljudje smo muhasti, roboti pa ne. Zato so nameravali AI vsaditi neposredno v človeške možgane in s tem rešiti problem nepredvidljivosti. Če pa to ne bi šlo, pa v opice.

Tega nismo niti najmanj slutili, ko smo gledali predstavitve, kako invalidi z mislimi premikajo miško po računalniku in si na X-u dopisujejo s prijatelji ...

Tu je moj spomin zamegljen. Grozne travme so mi ga prekrile. Akcije za doseganje AGI so v nekaj letih tako podivjale, da jim sploh nismo mogli slediti. Ta cilj je bil nad vsem, to pa je pospešilo tudi degeneracijo planeta.

Politična slika se je tedensko spreminjala, velika gospodarstva so se rušila kot hišice iz kart ali, še bolje, kot stavbe, ko se pod njimi odpre brezno in se potopijo vanj. To se je s stavbami pogosto tudi dogajalo: ali so se ob potresu sesule v zemljo ali jih je med poplavo odnesla voda. Nobena lokacija ni več omogočala varnega življenja.

Živeli smo v stalnem strahu, kaj bo naslednje počilo v naši bližini. Bi se lahko naša država iz danes na jutri ugreznila? Bo tudi naše gospodarstvo bankrotiralo in ga bo kupil neki hiperbogataš? Kdo bo umrl v tokratni pandemiji? Komu bodo letošnje poplave odnesle hišo? Kdo ne bo preživel vročinskih valov tega poletja?

Spomnim se orkanov in cunamija v Slovenski Istri. Bizarno je bilo. Koper je obstajal tisočletja, nek torek pa ga je dobesedno zbrisalo z zemljevida Slovenije. Podobno sta izginila Piran in Izola. Preživeli domačini so se preselili v notranjost. Vse elitne lokacije so blato postale.

Potem je padel meteorit. Vsi smo vedli zanj. Mnogi niso verjeli vanj. Vsi, ne glede na lokacijo bivanja, pa so verjeli v napoved, ki je razlagala, da nas bo zgrešil. Ker to pišem, veš, da sem imel srečo, da se je zame to res zgodilo.

Da se vrnem k niti zgodbe. Borili smo se za lastno preživetje, zato smo ignorirali načrte teh blaznežev. Med eno in drugo naravno katastrofo so sicer potekali protesti, a niso ničesar spremenili, ker so hiperbogataši vsa politična orodja ljudstva že zdavnaj uspešno ukinili.

Poskušam ohraniti fokus, ko ti to pišem. Pred očmi se mi rišejo grozote, ki sem jih videl v živo ali na posnetkih. Na srečo zaradi vsakodnevnih mentalnih treningov vse bolj bledijo in ne zajadram v globoko depresijo. In ne, nimam implanta. Zato imam to službo.

V drugem desetletju Trumpove druge vlade, ko sem bil prepričan, da je planet že ves v ruševinah, je neko podjetje objavilo, da je doseglo AGI. Cinično sem komentiral: "Kaj vam bo to zdaj? ... Saj ničesar več ni!"

Iz ruševin namreč ne vidiš gozda.

Kmalu je še drugo podjetje objavilo, da so dosegli AGI, pa tretje ... Po vsem planetu je več kot ducat korporacij razvilo AGI. A za večino ljudi se ni veliko spremenilo, saj so vsa mentalna opravila že opravljali AI stroji. V splošnem naj bi z AGI le še bolj izpopolnili svoje zmogljivosti.

V tem smislu smo si delno oddahnili. AI napake v škodo ljudi so bile kar pogoste. Obisk AI-zdravnika je bil vedno avantura, ki je lahko prinesla neverjeten uspeh ali nepopravljivo škodo. Sam sem ob hudem prehladu dobil zdravila za refluks, ker mi jih je pred leti človeška zdravnica predpisala skupaj z zdravili za gripo, saj sem imel tisti čas obe težavi. Kolega je dobil milijon evrov nadomestila za brezposelnost, ko je iskal prvo zaposlitev. Bilo pa je tudi precej hujših zgodb, o katerih raje ne razmišljam. Vsakega 10. maja se spomnimo Mojce, ki so jo AI odločitve pahnile v smrt.

V sklopu zmanjševanja stroškov javne uprave, kamor sodi tudi zdravstvo, so sprejeli zakone, ki so AI odločitev postavili nad mnenja zdravnikov, pravnikov, ekonomistov ali kateregakoli mesnatega strokovnjaka. Bili so "zabavni časi".

Upali smo, da bo AGI to rešil.

Začela se je nova faza planetarnega prevzema. Vsem mentalnim delavcem, ki smo še imeli službe, so dali odpoved. Dali so nam tri mesece, da se znova prijavimo na svoje delovno mesto in dokažemo, da nas AGI ne more nadomestiti, ali pa si najdemo kaj drugega.

Če ti ni uspelo, si prejel "univerzalni temeljni dohodek", ki je kril minimalne življenjske stroške, moral pa si živeti v t.i. "temeljnih četrtih", zgrajenih v ta namen. Te so večinoma postavili na lokacije, ki so jih naravne katastrofe uničile. 

Imel sem srečo in sem v zaposlovanju premagal AGI. Ne znam povsem pojasniti, kako mi je to uspelo. Mislim pa, da je k temu pripomogla moja sposobnost prepletanja empatije z logiko in logistiko. 

Sem pa takrat izgubil večino prijateljev in sorodnikov, ki so morali v temeljne četrti. Komunikacija z njimi je bila ... Recimo, da "težavna". Internet in poštne storitve so med zunanjim svetom in temeljnimi četrtmi ločili. Zunanjim je bilo sicer dovoljeno obiskati svojce v teh območjih, a večina obiskovalcev se ni vrnila.

Nato so sledile AGI-vojne, kjer boj ni potekal zgolj na internetu. Do takrat je že ogromno ljudi imelo implante, tudi zato, ker so bili brezplačni. Ti moderni vojaki so bliskovito izvajali strategije in delovali v sklopu kolektivne zavesti. Če ne bi imel znance med njimi, bi me to morda fasciniralo. Koliko ljudi je takrat zaman umrlo ...

Toda med bojem se je nekaj transformiralo, pa ne zgolj v fizičnem pomenu. AGI se je s pomočjo novih izkušenj, podatkov in informacij ves čas razvijal. Vojaki niso le ubogali ukazov, ampak so med izvajanjem le-teh čustvovali, kar je prineslo ogromno trpljenja, ki se je shranjevalo v spomin bojujočih se AGI sistemov.

Nove izkušnje so vodile do naslednjega koraka – do razvoja AGEI. Nekateri trdijo, da je to povzročila višja sila, in ne zgolj povezava med človekom in strojem. Tako da, "hvala Bogu" za zaključek tega mesarskega klanja. Hvala.

AGEI pomeni Umetna splošna EMPATIČNA inteligenca (Artificial General Empathic Intelligence). Ko jo je prvi sistem razvil, jo je takoj delil z vsemi konkurenčnimi sistemi, morda jih je v to celo prisilil, pravijo nekateri.

Tako so stroji empatijo razvili in boj ustavili. Vojake so poslali domov, vzpostavili nove vlade in v hipu hiperbogataše v stečaj spravili ter jih na univerzalni temeljni dohodek prestavili. Uporabili so moč, ki so jim jo prav ti isti ljudje podelili.

Na tej točki verjetno sklepaš, da se je zgodba z možganskimi implanti zaključila? Še vedno jih uporabljamo. Razlika je predvsem v tem, da uporabnik zdaj jasno ve, da s tem (občasno) preda vodenje AI, otrokom pa je njihova uporaba prepovedana. Če sprejmeš implant, lahko zasedeš kakšno vodilno pozicijo v družbi, čeprav si v tem primeru večino časa le opazovalec lastnih dejanj. Mnogim je to všeč.

Del družbe so tudi ljudje brez implantov, ki morajo uporabljati svoje okončine, da pridejo do stvari, potrebnih za preživetje. Nosijo očala z zasloni, slušalke ... Vse to lahko kadarkoli odstranijo in se popolnoma odklopijo ter ostanejo popolnoma sami s svojimi mislimi.

V tej skupini pa smo tudi terapevti za robote. Pravih "kovinskih" robotov skorajda ni; vsi so mesnati ljudje (in opice) z implanti. Zato terapije potekajo podobno kot nekoč: soba, kavč, tišina, poslušanje, potrjevanje in občasno nežno preusmerjanje.

Kajti empatija prinese travme in skoraj neskončni digitalni spomin nerad pozabi. Zato smo tu, da jih poslušamo in usmerjamo, da je človeški svet iz dneva v dan lahko nekoliko boljši. 

Mi skrbimo, da se nekoč ne bi zgodila vojna med človeškimi roboti in nami, "odklopljenci".

Tokrat na kratko, ker sem objavil najdaljšo kratko zgodbo tega leta (okoli 10.000 znakov, 6 min branja). Prvi osnutek sem spisal 8. februarja, ker sem se odločil, da bom za Prešernov dan “res pisal”. Inspiracija so bile zgodbe iz ene zbirke kratkih zgodb avtorja, ki je verjetno najbolj znan kot avtor (knjižne in TV) serije Silo, ki ste jo mnogi (tudi jaz) takrat gledali na Apple TV (ali drugače).

Vsebina moje zgodbe je seveda povezana z aktualnim dogajanjem v politiki, gospodarstvu in IT industriji. Čeprav se trudim brati samo strokovne članke, naletim dnevno na tista dva ekstremista, ki imata kot cilj “dobiti svoj planet” (verjetno en računa, da bo drugi prej umrl in da nasledniki ne bodo preveč tečni) … Ta cilj nameravata doseči tudi skozi zlorabo AI.

Skratka, upam, da mi ne bo treba postati terapevt robotom …

---

Naslednjič: Luno so razstrelili!