125 – Dež solza je prekrival njen nasmeh
Dež solza je prekrival njegov nasmeh, ko se je z vajo kreativnosti igral.
🥹 Zgodbe polne solza
Dež solza je prekrival njen nasmeh, ko je pred prazno posteljo stala.
V mislih njegove zadnje besede, na repeat:
"Čakal te bom na drugi strani sončnega zahoda."
Dež solza je prekrival njen nasmeh, ko je zadihana sredi temnega gozda stala.
Zaslišala je glas: “Tu je varno.” Sledila mu je do drevesa, ki je “utripalo”?! v ritmu njenega srčnega utripa.
Zmedeno je bližje stopila in telo ji je rezka bolečina preplavila. Oddahnila si je, ko jo je tema osvobodila.
Dež solza je prekrival njen nasmeh, ko je premočeno mačko opazovala, ki se je domov vračala.
Mačka jo je užaljeno pogledala, mokra skočila na kavč in se umivanja lotila.
Dež solza je prekrival njen nasmeh, ko je prvič objela bitje, ki ga je dolge mesece v sebi nosila.
Dež solza je prekrival njen nasmeh, ko je psihiater razlagal: “Uspešno smo vam izbrisali moža iz spomina. Zadnjih deset let smo z drugimi, bolj pozitivnimi spomini nadomestili. Upam, da vam dobro služijo."
Dež solza je prekrival njen nasmeh, ko je opazovala svojo hči, kako se v parku igra.
Čustveno idilo je zmotila gospa, ki jo je nenadoma prijela za ramo. Prestrašeno se je obrnila in zagledala nenavadno znan obraz neznanke.
“Sem tvoja hči iz prihodnosti. Mama, pozorno me poslušaj - povedala ti bom, kako naslednje leto preživeti!”
Dež solza je prekrival njen nasmeh.
Spet ena taka situacija. Po dolgem delovniku se vozim domov. Dam na Radio Zeta, da bi slišal nekaj nove muzike. Slišim besedilo “Sotto pioggia di lacrime”, kar pomeni “pod dežjem solza”. Taka tipična ljubezenska pesem …
Ampak ta fraza mi je dvignila dlake po telesu, dvignila pozornost. Trenutek jasnosti. “Dež solza … Fantastično!” sem si mislil. Doživel sem tak fizičen občutek, bil sem na robu. Navdušeno na čustvenem robu.
Močna besedna zveza. Zatem sem (glasovno) vprašal robota za druge čustveno nabite besede oz. besedne zveze in se zamotil za naslednjih 5 min. Pogovor sem razočarano zaključil.
Tokrat objavljam vajo kreativnega pisanja na frazo, ki mi je za nekaj minut povzročila pozabo trenutnosti.
🔂 Ponovitev solza
"Čas pred teboj je bil le skupek različnih odtenkov sivine," je s solzami v očeh priznal očesni kirurginji.
V solzah je odšla, ga s sovraštvom v srcu zapustila.
Sovražila je njega, sebe, cel svet.
A sovraštvo ni bilo dovolj močno, da bi prekrilo obup skupne izgube. Spomin prezgodaj izgubljene hčere.
Stal je na robu prepada.
Premagal je najtežji vzpon v življenju.
Iz očesa se mu spusti solza.
Solza podobna tistim, ki mu jih je ona nekoč z obraza brisala ...
Že dolgo več ne.
Izgubil je nasmeh.
Stopil je korak nazaj.
Za vsak slučaj.
Tisti trenutek, ko po več tednih nihče ne vrta, štema ali gladi v bloku. Ko noben otrok več ne joka, ko sosed več ne kriči in soseda stoka. Ko je hlipajoča solza končno samo tvoja.
Zajoka. Solze po licih ji polzijo.
Veter se dvigne.
Kričati začne - Proti morju, proti valovom …
Ki odnesli so jo.
Njeno ljubezen, največjo.
Krike šum narave preglasi.
Pomiri se.
Solz več ni.
Poletni dež jo premoči.
Solze so polzele po obrazu matere, ko je sinovo srce nehalo utripati.
Začela je glasno stokati, ko so ga zdravniki uspeli ponovno zagnati.
Sedi na hladni skali sredi popoldanske burje in v morje stremi.
Sol mu reže v solze, solze spomina dni, ko sta tukaj sedela oba.
Ivan je položil glavo na prsi robota.
S težavo je zadrževal solze.
Plačal je za seks, a potreboval je le bližino.
Ležala sva.
Prvič sem jo videl tako.
Krokodilje solze so močile vzglavnik.
Počutil sem se nemočen.
Kaj sem storil?!
"Prdnil si v postelji!"
Naslednjič: Kako sem AI terapevt postal