
🏋️ Zgodbe prilagajanja
V življenju se je med tremi "fittingi" vrtela:
- "No, ja, lahko bi se manj oprijeto oblekla."
- "Same kosti so jo, kako sploh stoji pokonci?"
- "Matr, same mišice so jo, vsak moški se je boji."
Vse to si je sama pravila, nikoli sebi zadostna bila.
Par mesecev hodim v fitnes … Tako je, v “fitnes”, ne v “gym”, ker smo temu tako rekli, ko se prvič vpisal v enega teh “klubov”. Da pomislim, to je sedaj … Hmm … Šesti fitnes, kjer sem vpisan. Fitnes, ne gym! 😅
Ok, vrnimo se na bistvo. Ideja za zgodbo mi je nastala ob drugem mesecu ponovnega obiskovanja teh prostorov, kjer sem se prvič lotil planskega treniranja (z aplikacijo seveda, nisem dovolj socialen, da bi trenerja zmotil). V teh prostorih opaziš zelo različne ljudi, vsi pa imajo približno isti cilj → izboljšati svoje počutje. To je pa projekt, ki se nikoli ne zaključi.
Je naše telo projekt ali projekcija našega uma*? To prepuščam tebi, se pa zgodba poigrava s to mislijo in težavami, ki so posledica tega, ko naš um ni v ravnovesju … In priznajmo si, le redkokdaj je, vsaj pri večini. 😅
Beseda “fitting” je namerno uporabljena kot tujka, tukaj se igram z angleškim “to fit in”, kot del družbe oz. kot tvoje prepričanje, da te bo družba sprejela, ko boš takšna oz. takšen, kot si predstavljaš, da za to moraš biti.
*Ravno na fitnesu sem začel poslušati knjigo/tečaj na to temo. 😅
🔂 Ponovitev prilagajanja
Povečala je obiske fitnesa, začela tečaj plesa in kulinarike … To poletje bo pripravljena na pravega moškega, ki ga je nepripravljena že večkrat zavrnila.
Ugotovil je, da ženske mislijo drugače, kot govorijo.
Na fitnesu je napumpal mišice, si prsa obril, uredil obrvi in postal "pravi moški".
Z ženskami več sreče ni imel, se je pa med svojimi bolje počutil.
Naslednjič: Poezija?