🪖 Zgodbe preživetja
Preživeli so pandemijo in vojne, ki so sledile.
Zatem razkol, med preživelimi, človeštva na modre, rdeče in zelene.
Ampak oni barve niso izbrali.
Tudi niso podivjali, kot nekateri.
Začeli so znova graditi, ustvarjati in se učiti.
Znanje, brez pogojev, z drugimi deliti.
Modri, rdeči, pa tudi zeleni, so jih postopoma sprejeli.
Ker so ugotovili, da preživetje ni dovolj,
da bi lahko še kdaj dobro živeli.
Zadnje dni 2024 in na začetku 2025 sva gledala še eno “post-apokaliptično nanizanko”. Ta žanr nama kar paše. Pomirja naju. Tokrat ni bilo o glatavcih (cordyceps), ki prevzamejo človeštvo, ampak o “tipični bolezni, ki skoraj vse pobije” in neki preživeli se odločijo, da bodo postavili potujočo gledališko skupino, ki izvaja Shakespearova dela. Nanizanka je posneta po noveli istega naslova – Station Eleven. Rdeča nit te nanizanke je, da preživetje ni dovolj. Ima pa eno samo sezono, kar je izjema v tem svetu.
Zato sem izbral ta naslov in zbral zgodbe, ki se skladajo s tem. Glavno zgodbo sem pa ravnokar napisal, ker sem želel povzeti občutek knjige in nanizanke. Res je, tudi knjiga obstaja. Avtorica v zgodbi govori o umetnosti, moja zgodba pa o znanju, ker mi je bolj domača obsesija. 😅
🔂 Ponovitev preživetja
Nejevoljno smo pandemijo preživeli.
En proti drugemu smo se postavili.
Nihče ni zmagal.
Nejevoljno smo vojno na vzhodu sprejeli.
En proti drugemu smo se postavili.
Nihče ne bo zmagal.
Potem je počilo blizu Jezusovega rojstnega kraja.
En proti drugemu postavili.
Spet.
“Glej, čeprav pogosto mislim nate, te na rabim za preživetje, ampak življenje ni le preživetje,” je pisalo v njenem zadnjem sporočilu. Dobil ga je pred dvemi leti in še vedno ga vsak teden prebere.
Vsakič, ko znana oseba umre, internetarji žalujejo, se sprašujejo "zakaj prav on?!"
Jaz sem vesel, da sem tudi tokrat idola preživel.
Naslednjič: Sama sebi zadosti