“Joj, joj, jooj! Zobe mi kažejo in mi dom odklepajo!

Pa ne že spet?!

Tujci se spet hočejo z mano poigrati in me pol spet za rešetke potisniti ... Spet!

Danes ne!

OK! Ok ... Lahko me malo pobožaš, ampak samo malo ... Ja, jaa ... Takooo ... Še malo, še čisto malooo ...

Zakaj me dvigaš? Kam me neseš?! Ok, božaj me ... Kaj je to!? Kam gremo?! Premikamo se! Kako piha! Veter mi boža jezik! Pa ti me še naprej božaj, tako ja ... Gremooooo!”

In tako si predstavljam, da se počutijo posvojenčki iz zavetišč. Kaos misli, tisti dan, ko jih prevzamejo njihovi novi najboljši prijatelji, ki so jih v verjetno preteklosti večkrat obiskali, se z njimi družili, sprehajali … In niso bili edini. Zato najprej nezaupanje, ker je bil večkrat tako “zlorabljen”. Ampak danes, končno, gre v nov dom.

🐶

Vsakomur, ki si je zanj vzel pet minut, je moral povedati, kako se mu je z Janezovo pomočjo življenje obrnilo.

“Bil sem brezposeln, osamljen, v depresiji … Na robu. Po eni prekrokani poletni noči sem nekje ležal in gledal v luft.

Takrat je nebo presekal najsvetlejši utrinek ever. Zaželel sem si, da bi imel ob sebi nekoga, ki bi me imel rad in skrbel zame. Bil sem obupan. V vesolje sem poslal zadnjo prošnjo.

Ob meni je nekaj zarenčalo. Zverina je bila v še slabšem stanju kot jaz. Kožuh je imela zlepljen od blata in krvi. Grozno jo je bilo videti. Verjetno me je nameravala ugrizniti.

Jaz pa sem to zver objel in odnesel domov.

Zanj sem poskrbel tako, kot sem si želel, da bi nekdo poskrbel zame.

Zato sem tudi nehal piti. Od takrat je minilo pet let.

Pet svetlih let z mojim najboljšim prijateljem.”

Morala zgodbe? Bil je navdih, ki sem ga bil shranil pred par leti v zapiske. Verjetno, ko je sosed prebil še eno noč v skladišču bloka s pivskimi prijatelji in ob zori začel rjoveti kako je svet krivičen do njega. Mislil sem si “upam, da te vsaj en pes posvoji, da boš dobil nek smisel” ali nekaj podobnega. Sedaj, ko je ta izkušnja že davno mimo, sem lahko zgodbo bolj romantično zapisal … in to je to. 🐕

↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

🔃 Zgodbe iz arhiva

Sedel je na obali in v tišini opazoval psa, ki se je z valovi lovil.

Vzel si je psa, da ne bi več bil razočaran v ljubezni. 

"Prostor, prostor!" je kričala na psa. Začudeno jo je opazoval.
Sin se je ulegel na posteljo ... Upajoč, da se kričanje zaključi.

Vetrič je majal drevesa in kodral valove v ritmu poletne pesmi.
Domačin je ob morju užival, veter mu je občasno slano osvežil obraz.
Nedaleč stran je na klopco sedel starejši par.
Veter mu je prinesel drobec njunega pogovora: »Danes pa piha ko pés!«
Nasmehnil se je in si v mislih naslikal velikega psa, ki z morja piha in mu osvežitev podarja.

🐾

Naslednjič: Nekaj bizarnosti 🫠

Spomladanske počitnice … Pavza za otroke, nov izziv za starše oz. priprava na poletno rutino. Danes je tudi dan “Opusti vse in vzami knjigo”. Ali je bil prejšnji teden? Malo sem zamešal datume, ker sem na počitnicah … 😉

—

Dan pred še enimi počitnicami.
Pred njo predolg seznam pomembnih malenkosti.
Oblačila za otroke — trikrat preverjena.
Prigrizki za pot, zdravila, rezervacije ...
Tudi njegove stvari, sam vedno pozabi.

Pogled ji pade na knjigo na kupu oblačil.
Zaznamek nekje na začetku, še od jesenskih počitnic stoji.
Hrepeni po branju, po času zase.

Nekoč ni rada brala, ko je še čas imela.
Bil je prepoceni, da bi ga opazila.

Zloži gate in eno vrstico prečrta.
Naslednja: rezervni čevlji.

👒

"Lovro, Solzice gredo z nami na dopust."

"Mami, počitnice so za počitek! Ne bo časa za to!"

"Knjiga ima samo enajst kratkih črtic. Prebereš jo v enem dnevu."

"Ma zakaj ravno na počitnicah?"

“Doma nikoli nimaš časa.”

"Mami? Jaz nimam časa?"

"Oba nimava. Zato bova ob morju brala. Vsak svojo knjigo."

"Ti maš tudi domače branje?"

"Ne. Jaz imam počitnice."

—

Prijetne počitnice ti želim, če jih seveda imaš. 👒

↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

🔃 Zgodbe iz arhiva

"Na preveč načinov se te želim."

"Vem, vem ... Malo se je zavleklo, pa dopust sem imel. Jutri pridem inštalirat opremo." 

Hladna kaplja mu je po obrazu spolzela. Spet je namesto ljubici pisal ... 
"Ok, dobro se je izteklo," si je oddahnil.

Deklica s TV obsedena je sanjarila, da bi postala žena bogataša. 
"Živela bi na dopustu!" je navdušeno sanjarila. 
Odrasla je, postala feministka, se emancipirala. Danes je fashion-travel influenserka, z njo je obsedenih na tisoče deklic ...

Nisem izgubil razuma. Namerno sem ga zapustil.
Zdela se mi je zanimiva izkušnja, dopust v neznano, sproščeno, brez omejitev - brez sebe.
Odhod je bil osvobajajoč, vrnitev pa … še delam na njej, se mi zdi. 
Se spet pogovarjam sam s seboj?
Me še bereš?

👒

Naslednjič: Zorni kot je pomemben. Ali pač?

Iskal sem temo za danes in naletel na biokemika Alberta Hofmanna, ki je sredi druge svetovne vojne vzel LSD in se s kolesom odpeljal domov. Zgodilo se je v Baslu, v Švici. Sredi svetovne vojne je raziskoval halucinogene … To mi je zanimivo, ker si ne znam pomagati, da ne bi potegnil vzporednic s trenutnim svetom – Švica ni sodelovala v vojni, ampak ni bila izključena. Po nesreči so jo nekajkrat zavezniki bombardirali, kraj Basel pa je bil zelo blizu vojnih področij.

Nekako tako se trenutno počutim. Smo izven, ampak nismo. V pričakovanju “ups” situacije, ko bo nekdo zadel nekaj našega, ker … “AI napaka” je danes aktualen izgovor. Smo v mehurčku in nismo. Kot Hofmann, ki je eksperimentiral in med tistim kolesarjenjem najprej mislil, da se je zastrupil (slabo mu je bilo), kasneje pa je v knjigi napisal, kako je videl barve, doživel razodetje ali nekaj podobnega … Retroaktivno, ko nekaj preživiš, je zgodovina in predvsem zgodba lepša … Ok, dovolj o tem. Pred nami so kolesarsko zadete zgodbe! 😂

🚲

Živel je v mirnem nevtralnem kraju.
Raziskovalec, ki bo svet izboljšal.

Po službi na bicikl, vojna je gorivo požrla.
Malo zadet od zadnjega poskusa.
Soseda na balkonu je čarovnica postala.
Ulice so dihale.
Prepričan je bil, da umira.

Na trati pred hišo se zbudi.
“Čisto novi svet!” si misli.
Glava mu brni.
Zrak režejo sirene ...

🚲

Sedel je za mizo in sanjaril o dnevu, ko družabno kolesarjenje skozi mesto ne bo več akt bio-terorizma, ampak le izražanje lastne svobode.

Svobode, kot je obstajala pred 1984, pred prepisovanjem zgodovine.

Tale zgodba je bila spisana leta 2020, v času Covida in kolesarskih protestov. Ko so se Ljubljančani spravili iz cone ugodja proti svetu, ki jim ni bil všeč. Takrat sem bral knjigo 1984 in zato sem zgodbo nadaljeval v temo prepisovanja zgodovine, kot se to dogaja v tisti knjigi. Niti v najhujših morah si nisem predstavljal, da se bo leta 2026 to dogajalo v zahodnem svetu (v ZDA, ki so zgled nekaterim našim kariernim politikom). Ne vem, če bo tokrat kolesarjenje kaj pomagalo … Sedaj imajo AI, da jim pomaga.

🚲

Sonce mu je žgalo v oči.

V pižami je sedel na balkonu. Okušal je trpko kavo prejšnjega dne.

Opazoval je parkirišče pod blokom. Nasmejani znani neznanci so se odpravljali na kolesarjenje, na vikend.

Nasmehnil se je. Svet se je počasi osvobajal. Sonce ga je prijetno objelo …

↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

🔃 Meni najdražje, iz arhiva

Bil je vedno v gibanju. 
Nikoli ni čakal, vedno je ustvarjal, spreminjal, podiral … 
Rad je ponavljal: ‘Življenje je kot bicikel, moraš ga goniti naprej, da ne izgubiš ravnotežja.’

Stari bicikel je imela.
Vsako pomlad ga je obrisala, verigo naoljila, gume napolnila …
Skrbno ga je vzdrževala.
A nikoli ga ni vozila.
Čakal je nanjo.
In ona nanj.

Subscribe now

🚴‍♀️ Tematske objave

Naslednjič: Ma kdo bo to bral?! 👒

12. aprila 1961 je Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je zapustil Zemljo. Poletel je v neznano — v času, ko nihče ni mogel z gotovostjo napovedati, kaj bo vesolje storilo s človeškim telesom. Ali je preživetje sploh mogoče …

Te dni pa se je zaključila misija Artemis II. 65 let po prvem človeškem poletu v vesolje in več kot pol stoletja od zadnjega obiska Lune.

Zdi se mi, da je to kar dober trenutek za novo serijo vesoljskih zgodb.

Sploh ker spet berem eno takšno knjigo. Pravzaprav niti ne vem, ali sem kdaj bral kaj drugega … Včasih imam občutek, da to zgodbo berem že več let.

The Reality Dysfunction sem vzel v roke, ker jo je nek ZF pisatelj priporočil na Threadsu.

In ne boš verjela, kolikokrat sem ga zaradi tega preklel. 😅

Knjiga naj bi imela 995 strani. Moja Kindle verzija jih ima čez 1200. Berem jo že tako dolgo, da je postala del mojega vsakdana. Sej bi bilo vse ok, če to ne bi bila ena najbolj brezupnih ZF zgodb, kar sem jih kdaj bral … In hkrati ena najboljših.

Naslov pa kot da bi ga vzeli iz naše trenutne realnosti.

Nič.

Lotim se vesoljskih zgodb.

Da vidim, če mi kaj uspe.

👽

Preganjajo ga vesoljci, ki ga nikoli niso ugrabili in niso eksperimentirali z njegovim telesom in dušo.

Vse si je zamislil zaradi psihične iztrošenosti, mu je razložila zdravnica.

Zato se je zaklenil v omaro, ki ni obstajala.

—

Priznam, to zgodbo sem objavil samo zato, ker mi je tako fajn bizarna. Mimogrede, pripravljam tudi eno objavo bizarnih zgodb. Pri njih je najtežje ugotoviti, »kaj je avtor želel povedati«, in ker niti meni včasih ni jasno, katera interpretacija je »prava«, so mi tako všeč in jih bom delil s tabo čez nekaj tednov.

☄️

Projektil je drvel s hitrostjo 28.000 km/h okoli Zemlje. Stisnjen v kovinski komori je lovil ravnovesje med šumom radijske zveze in lastnim dihanjem.


Zahreščalo je: "Gagarin, si tam?! Kaj vidiš?!"

Zbral je pogum in pokukal skozi okence. "Vesolje je črno, Zemlja je modra. Najlepša modra!"

—

Iz naslovne teme. Spomnil sem se na ta polet, ga malo “pogooglal” in spisal zgodbo. To je vse.

🛸

Nebo so prekrili leteči predmeti. Bili so različnih velikosti, a vsi večji od nogometnega stadiona. Svet je obstal. Nato razpadel v paniko.

Več dni so najpametnejši ljudje z najsodobnejšo tehnologijo zaman poskušali vzpostaviti stik.

Človeštvo ni opazilo, da so se mravljišča praznila, črni trakovi pa zbirali na površju. Mirno. Organizirano.

Nikomur ni prišlo na misel, da niso prišli zaradi nas.

—

Ideja za to zgodbo mi je prišla ob branju kratke zgodbe “Of Ants and Dinosaurs” od Liu Cixin. Mislim, da je bila v sklopu ene zbirke zgodb. Ne spomnim se točno. Definitivno zanimiva satirična alegorija. Če imaš par urc časa, ti jo priporočam. Tu zgoraj je link na celotno besedilo. 😉

🐜

↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

🔃 Meni najdražje zgodbe, iz arhiva

“Glej ta opis! Ogromna vesoljska ladja, ki že milijarde let drvi skozi vesolje s hitrostjo 109.033,20 km/h, je samozadostna, se avtomatično obnavlja, na njej živijo inteligentna bitja, ki v neki fazi razvoja zapadejo v samouničevalne vojne, ki prinesejo konec civilizacije, za ladjo pa le konec enega cikla ... Ma kam je šla ta znanstvena fantastika?!”

”Veš da si ravnokar opisal Zemljo?”

🛸

"Si kdaj razmišljal kaj vse je tam zunaj? V vesolju?"
"Sem. Zato sem Zemljo izbral."

🛸

"Veš, da ni več prave noči nikjer na Zemlji? Nikamor ne moreš iti, da bi videl pravo črno noč in zvezde mlečne ceste."

"Ti si premlad, da bi vedel, ampak to je namerno."

"Kaj?!"

"Nek ponesrečeni eksperiment z nekim orožjem je leta 2026 uničil vse električne naprave in ljudje smo takrat prvič videli pravo črno noč."

"Waw, moralo je bit divje lepo!"

"Pred tistim letom nas je bilo na planetu okoli 10 milijard ... Zdaj nas je ... Koliko?"

"Nekaj manj kot tri milijarde."

"Ljudje niso prenesli pogleda na pravo vesolje."

🛸

Pred dvajsetimi leti so Zemljo zadnji migranti zapustili.

Vsak mesec jim pošljemo raketo s svežimi živili, saj na Marsu še vedno skoraj nič ne raste in živina ne preživi.

Ironično – na Mars so migrirali ljudje, ki so na Zemlji migracije aktivno zavirali.

Tisti ljudje, ki so degeneracijo planeta pospešili.
Prav tisti ljudje, ki so na Mars zbežali in nas lastni usodi prepustili.

Prav ti ljudje bodo čez dvajset minut to sporočilo dobili:

"Raket nam je zmanjkalo. Novih pošiljk hrane ne bo."

🛸

Presenečeno je strmel v nebo, proti polni Luni, ki je razpadala.
Padel je na kolena, zagrabila ga je panika.
Zamrznil je, ko so mu misli divjale.

"Kam naj se skrijem?!"
"Obstaja sploh lokacija, kjer bo kaj peživelo?!"
"Prekleti politiki in njihove vojne igre, vse nas bodo ubili!"

Paniko je nadomestil obup.
Sesedel se je na tla in se stisnil v klopčič.
Solze so mu zameglile pogled, premazale VR očala.

"VR očala," je jezno zamrmral.
Snel jih je in odvrgel na posteljo.
"Tole je postalo preveč resnično," si je priznal.

Po več tednih, se je stuširal in stopil ven, zaužiti svet, ki ga je sedaj cenil z novimi očmi.

🛸

Naš svet se je zaključil ob novem letu.
Nihče ni videl napadalcev. Nihče ni opazil raket in laserjev iz vesolja.
Pomešali so se z našimi zadnjimi ognjemeti.

🛸

Subscribe now

🛸 Tematske objave

Naslednjič: Kolesarjenje osvobaja 🚴‍♀️

Vsako leto sta jih z mamo barvali.

V osnovni šoli z vrečkami z magičnim prahom in nalepkami, v srednji pa s čebulnimi lupinami in elegantnimi odtisi listkov.

Danes ne ve, katero metodo bi izbrala.
Obe sta bili mamini.
Ampak danes je ona mama.

🐇

"Tata, zakaj praznujemo Veliko noč?"

"Ker je Jezus vstal od mrtvih."

"In kam je šel?"

"V nebesa."

"In kaj ima to veze z jajci?"

Oče je zamišljeno spil kozarec temne tekočine. "Mamo vprašaj, nekaj moram v garaži rešit." In odšel.

🐇

2047. Družina se dobi ob veliki noči. Mladina nesrečna, ker je babica obisk v živo zahtevala. Celo “mrtvo” šunko je iz nekje privlekla. Po občutku krivde je dišala.

“Babica, a bomo tudi zmolili eno?” se je Tliya pošalila.

“Ne ne, sem že sama opravila. Z njim imava pogovore 1:1,” ji je pomežiknila.

Zatem jim je ponudila še sintetično šunko in neživalske pirhe.

Z užitkom so pojedli. Skupaj.

🐇

Share

🔃 Zgodbe iz arhiva 🥚

Velika noč. Otroci tekajo okoli in iščejo skrita jajca.
Starši jih opazujejo, s kozarci v rokah.
Eden zamišljeno vzklikne: “Kaj imajo jajca veze z zajci?!”
Nihče mu ne odgovori.
Otroci zakričijo.
Zadnje jajce se premakne.

🥚

“Kakšne plane imaš danes?”

“Nič takega, napil se ga bom.”

“Čaki, ne boš z družino, zaključek posta, pojedina ...”

“Tako je.”

“Torej zalivaš konec alkoholnega posta?”

“Ah ne, cela družina pride. Piti moram, da preživim.”

🥚

Velika noč. Otroci tekajo okoli in iščejo skrita jajca. Starši jih opazujejo, s kozarci v rokah.

Eden zamišljeno vzklikne: “Kaj imajo jajca veze z zajci?!”
Nihče mu ne odgovori.

Otroci zakričijo.
Zadnje jajce se premakne.

Naslednjič: Vesolje! 👾

Še vedno se privajam na oblikovne spremembe platforme Substack. Čeprav so bile minorne, me na nekem nivoju še vedno živcirajo. Podobno je s preklopom ure. Zgodi se in ni moja odločitev. Prilagoditi se moram in zato me nervira. Ne zanimajo me prednosti nove časovne nastavitve, ker je jaz nisem izbral.

Kako pa gre tebi?

⏰

Počutila se je odlično kljub dolgim uram dela in kratkemu spancu.

Pogledala se je v ogledalo …

⏰

Z njo ni bilo nikoli dolgčas,
tudi ko sta čakala v vrsti na pošti.

⏰

Pogrešala je čas,
ko ji je njegov pogled
sprožil mravljince po telesu.

⏰

Poklicala ga je, da bi se zadnjič poslovila.

Kolcalo se mu je, ko je njene besede poslušal. V ozadju je slišal temni veter, pisk vlaka in zvok puhanja parnega kotla. Vedel je, da za vedno odhaja v čas, kjer on ne bo nikoli doma.

—

Ta mi je tako všeč. Predvsem zato, ker nimam pojma kaj se dogaja v njej. Glavni protagonist je čas. Mogoče potovanje skozi čas? Ali ona umira? Slike so zelo žive, ampak vsakič nekoliko drugačne. Sam sebe sem presenetil! (spisano marca 2023).

In zato s to zgodbo zaključujem to objavo. Odprto. Fantastično. 😍

🔃 Zgodbe iz arhiva

Zadnjič so premaknili uro na zimski čas. 
Prepričani, da se bodo čez pol leta vrnili v poletni. 
Žal poletje za mnoge nikoli ni prišlo … 

Zadnjič smo uro premaknili.
Zadnjič je listje rumenelo in padalo z dreves.
Zadnjič smo skupaj nazdravili in pekli kostanje.
Zadnjič smo se objeli.

Zadnjič …

Naslednjič smo te že na zadnji poti pospremili.

Z meditacijo je upočasnil srce, čas se je upočasnil. 

Ugotovil je, da z rednim treningom lahko srce še bolj upočasni - hotel je videti ali lahko tudi čas popolnoma ustavi.

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Jajca od zajca! 🐰

🇸🇮 Slovenske zgodbe

Danes potekajo neke volitve. Vseeno kakšne. Dokler imamo volitve, bom poskrbel, da sam izberem “najmanj slabo opcijo” in ne bom outsourcal odločitve. Zato grem volit in tudi tebe vabim na “sprehod do volišča”. ✊

🇸🇮

Oboževal je svojo državo in sovražil vlado.
Zato je vsakič izvolil novo.
”Sovražnike je treba higienično menjati, kot gate,” je razlagal.

🇸🇮

Največja zmaga politikov je bila, ko so volivce prepričali, da njihov glas ne šteje.
Od takrat nimajo več prave konkurence.

🇸🇮

Bil je vedno najbolj glasen v gostilni, na parkirišču in sploh na Facebooku.

Država je bila kriva za vse.
Za službo.
Za plačo.
Za vreme.

“Volitve bi bile nelegalne, če bi kaj spremenile,” je rad modroval.

Že trideset let ni volil.
Niti za župana.

Drugi so odločali.
On je le komentiral.

🇸🇮

“Sej sva kolega, spoštujem te, ampak kaj pa ti je blo, da si šel v politiko? Med tiste prasce!? Ne bom te volu. Nikol ne grem volit, ker so vsi isti!”

“Vsa čast. Take rabmo.”

“A me zajebavaš?”

“Ne. Resno.

Ni te treba prepričat.
Ni te treba poslušat.
Ni se mi treba smehljat.
Si na moji strani.
Ker si brez glasu.

Dejva še eno. Častim!”

🔃 Zgodbe iz arhiva

Prazne obljube so kot srebro prodajali.
Šele čez leta se je javnost o resničnosti spraševala.
A imeli so dovolj denarja, da so platforme prevzeli.
Oči in ušesa so kupili.
Svojo resnico postavili.
In laži za pravo resnico prodajali.
Volitve so zmagali.
Nasprotnike so izbrisali.

“Kaj je resnica?” Nihče ni več vprašal.
Resnica je postala senca, ki pleše po praznih ulicah, ko žarometi razsajajo laži, medtem pa svet slepo ploska.

🇸🇮

Oče nas je zvlekel na vsake volitve. Zdelo se mi je, da so skoraj vsako nedeljo.

“Preverijo, da si res ti, ker imaš samo en glas, da poveš kaj si želiš. Ne bi bilo prav, da ti ga kdo vzame,” je razlagal medtem, ko sva stala za njim, on pa je obkrožil številko na listu. Bil je velik mož.

Zato še danes, čeprav komaj hodim, navdušeno volim ob vsaki priložnosti.

🇸🇮

Ogromno časa je investiral, da so ljudje na drugi strani zaslona poznali njegov politični prav.

Volišče ga že dolgo ni videlo.
Ni imel časa za manj pomembne stvari.

🇸🇮

Novi predsednik je zmago dobil, ko je oponent izjavil, da ne misli uporabljat rodilnik, ker je futurist. Intelektualci so napolnili volišča.

🇸🇮

Iz predala je potegnil skrbno zloženo pionirsko kapo. Kroj mu je še vedno ideološko pristajal. Naredil je selfie in ga objavil na Instagramu. Užival je v druženju modernega z zastarelim. Njegovi volivci tudi, je sklepal.

🇸🇮

Večina, ki je želela spremembe, ni hodila na volišča, ker je na njih vedno zmagala voleča manjšina.

🇸🇮

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Kaj pa zdaj?

🐦‍⬛ Ptičje zgodbe

Substack je spremenil orodja za urejanje. Okvir nima več »word wrapa« in je postal neuporaben. Zato je postavitev tokrat nekoliko drugačna … Razmišljam, da bi prešel na lastno platformo, kjer bi bile zgodbe lahko bolj izpostavljene … A to je druga zgodba. Tukaj smo zaradi ptic! 😅

🦢

Ni bilo reke, da bi gregorčke spuščali.
Pomlad se je brez ceremonije pojavila.
Skoraj neslišno, kot nekdo, ki ne mara pozornosti.
Nekega dne ga je žvrgolenje ptic prebudilo.

Po nekaterih delih Slovenije se v tem času po rekah spuščajo ladjice z lučkami. Odličen obred, sploh za vzgojo otrok … Kjer sem odraščal, tega ni bilo, zato je zgodba nastala bolj iz presenečenja, “da to sploh obstaja.” Pri nas smo samo rekli, da se ptički ženijo, in nekaj se je dogajalo v cerkvah …

🦢

“Pravijo, da se ptički ženijo,” je zjutraj ob kavi odsotno pripomnil.
“Ja,” mu je s podobno vnemo odvrnila.
Oba sta ven gledala, ptice na vejah opazovala.
“Nekdo zunaj je srečen,” sta se oba strinjala.

Da ne bo samo cukrasta ljubezen … Tisto dobiš v prejšnji številki. Pomlad lahko izpostavi tudi prelom med naravo in stanjem v družini … In to na najbolj subtilen, boleč način.

🦢

Sedela sta tesno skupaj.
Ni ju zeblo.

V bujni travnik sta gledala.
Poln barv in opojnih vonjav.
Čebele so delo imele.
Druge žuželke so navdušeno brenčale.
Pomlad je naredila svoje.

Z droga sta pojedino opazovala,
ki jima jo je pripravila.

🦢

Fokus naj bo na naravi, saj je Gregorjevo njen praznik. Tebi pa samo opozorilo, da je zadnji čas, da zimsko rutino zamenjaš s pomladno: vsak dan na sprehod, tek ali trening in veliko zelenjave, preveč zelenjave v vse obroke! Pretiravaj z zelenjem! 🥬🥦🥒

Ko sodelujemo z naravo, se bolje počutimo, potrebujemo manj zdravil in smo manj tečni. 😉

🔃 Zgodbe iz arhiva

Zgodilo se je brez medijskih napovedi, brez VIP intervjujev na TV, brez okroglih miz z intelektualci ... Ljudje vedo, danes se ptički ženijo, danes se čustvena pomlad prične. Gregorjevo ne potrebuje reklame.

—

Za Valentinovo so gesto Ljubezni pričakovale.
Od njega je niso dobile.
Bil je po starem.
On je ljubil za Gregorjevo.

—

“Odkar sem s tabo, letim!”
“Mene pa pristanek skrbi ...”
“Če bi se ptiči sekirali s pristankom, ne bi nikoli vzleteli.”

🦢

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: V nedeljo imaš samo en opravek

👩 Ženske zgodbe

Osmega marca ne smemo ignorirati zaradi “udobja”. Prehitro si ga bo kakšna naslednja vlada prilastila, ga preimenovala v nekaj manj svetega ali pa ženske razdelila na tiste z otroki in tiste brez, ker “kariera” (ali kaj podobno nerelevantnega). Mogoče pa koga razjezim.

"Nočem nazaj! Vsakič se tragično konča! Pa ne samo to, pot je polna trpljenja! Dovolj imam!"
"Jezus, izbira ni tvoja. Nazaj moraš, da se človeštvo uči."
"Prav, če že moram ... Tokrat bi bil ženska v zahodni Aziji!"
"Božjemu sinu res ni treba toliko trpeti ..."

Začel sem skrajno blasfemično. Ker je daleč, ker je skrajnost. Tukaj bi lahko razlagal politiko, ampak je ne potrebuješ. Zamisli si najhujše, kar se ti lahko zgodi kot ženski (četudi si bralec), in to začuti globoko v sebi. Upaj si. In ko prideš ven, se odloči.

"Stari, ni mi jasno!
Idealna ženska!
Oboževala me je - prenašala vsa moja podjebavanja ... 
Veganka, ampak je probala krvav stejk, ker sem ji ga JAZ ponudil!
Vedno je poskrbela zame, tudi ko je imela fešto.
Ni mi jasno ...
Danes mi še na fejsu ne odpiše!"

"Hmm, kaj si pa ti storil zanjo?"

Bolj domače področje. Zelo stara zgodba. Spisal sem jo leta 2019. V drugem življenjskem obdobju. Všeč mi je njena grobost, njena intima. Še vedno imam pred očmi kolege, ki so se bahali “kaj vse prenašajo njihove partnerice,” kako gredo “iz sebe”, da poskrbijo za “kralja”. In še vedno mi povzroča močne fizične reakcije.

Uspelo jim je.
Prepričali so jih.
Močno vojsko so ustvarili.

Napadale so sebi podobne, uspešne ženske.
Jih blatile. Jim metale polena pod noge. 
Jih z nepomembnostmi zamotile.
"Protokola se ne držijo!"
"Poglej, kako se oblačijo! Šminka v parlamentu, večerna obleka, visoke pete?!"

Proti njim so glasovale, tudi ko je šlo za pravice žensk in šibkejših.
Se lastnim pravicam odpovedale.
Za svoje kralje so poskrbele, da jih uspešne ženske niso več zmotile.

Bližajo se volitve in digitalno bojišče je iz dneva v dan bolj brutalno. Tokrat me je zadela objava neke gospe na Threadsih. Njen Instagram je galerija brezhibnih kadrov; enako velja za gospe, ki so jo v komentarjih podpirale. Skupaj so obrekovale “neposrečen” posnetek skupine prepoznavnih slovenskih političark.

Fotografija je bila očitno izbrana z enim samim namenom: da pokaže, kako “grde” so te ženske. Kako so neprimerno oblečene. Kako je ena presuha, druga predebela, ena preveč naličena, druga premalo. Skratka: z njihovimi telesi in videzom je nekaj hudo narobe – in zato so, po njihovem mnenju, slabe političarke. Predvsem zato.

Sanjam o dnevu, ko bomo znali ženske v politiki kritizirati tako kot moške: po njihovem delu, odločitvah in odgovornosti. O dnevu, ko ženske ne bodo več napadale drugih žensk zato, da bi zaščitile (manj) sposobnega moškega …

Draga bralka, želim ti najbolj ženski dan žena doslej! 😊

🔃 Zgodbe iz arhiva

Meliti smo zaupali.
Tolsta ženska, nam je stregla že vsaj 20 let.
Prijazna, "še eno rundo" je vedno odobrila in prekinila vsak prepir.
V njeni izmeni ni bilo pretepov.
Vsako leto je par gostov izgubila.
"Nehali so pit," nam je z nasmeškom potožila.

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Se kdo sploh še poroči?

Malo prehitevam in vem, da bo zima verjetno še pokazala čekan ali dva, ampak mudi se mi ven! Na milo sonce, v blaten gozd, skozi premražene sence, ko je objem sonca še topel in ne vroč … Njen nasmeh pa … Ok, me že nosi pomlad. 😅

Bil je zima, ona poletje.
Najlepše sta se imela spomladi,
jeseni sta si pavzo vzela.

S hitrostjo 300.000 km/s je treščil vanjo in ji narisal nasmeh.
Sončni žarek kot drugi, ampak ona ni bila več ista.
Pomlad je v njej nekaj premaknila, jo spremenila.

Hehe, to pa je bil star draft iz 2016! Noter je pisalo “S hitrostjo XXX km/h je treščil vanjo. Narisal ji je nasmeh. Prvi pomladni žarek” pa pripis “Hitrost svetlobe vpiši zgoraj”. Ta del je ostal, vse ostalo pa je spisano na “čisto čisto sveže”, ker imam nekoliko drugačen stil od takrat.

Nas svoji terasi, svojega stanovanja, plačanega s svojim kreditom.
Kozarec črnega vina.
Pomlad se lahko prične.

Želim ti, da ti odobrijo stanovanjski kredit, če ga še nimaš. 😉 Če pa imaš že vse urejeno, ne pozabi uživat v temu. Kljub težkim obrokom. Pojdi na balkon, teraso, na vrt ali samo ob okno. Za uro ali dve in z užitkom spij tisto pijačo, ki ti je tako všeč in nimaš časa jo v miru uživati. Pa čeprav še ni večer, pa četudi dežuje in je treba stanovanje počistiti in … Vse lahko počaka, le užitek ne.

🔃 Pomlad iz arhiva

Njuna ljubezen je prišla kot marčevski sneg. Prišla je, ko so že vsi pričakovali toplino prihajajoče pomladi. Upali so, da se ne bo obdržala. Kot marčevski sneg.

Rad se vračam k njej. 
Všeč mi je njen vonj. 
Diši ženstveno ... Spontano, sveže, pomladno, divje in pomirjujoče. 
Diši po domu. 
Rad se vračam domov.

Bolel jo je hrbet, zapestje desne roke, biceps na levi in obe koleni, ampak se ni pritoževala. 
Meteorološka pomlad je bila v razcvetu in dovolj je odlašala. Zimo bo iz stanovanja pregnala, tudi če bo v smeti zato odletelo pol skrbno nabranega imetja!

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Brutalno!

💖 Ljubezenske zgodbe

Spet smo imeli v službi delavnico. Tokrat o vrednotah. Pa veš, kaj sem ugotovil? Da je ljubezen moja najvišja vrednota (vsaj v tem trenutku). Če se potopim v preteklost, je ljubezen tista, ki me je pripeljala do dejanj, »ki jih ne bom nikoli naredil«, me zvlekla iz cone ugodja, me prisilila napredovati, me spremenila … Z njo sem premagal veliki temni strah neznanega, tujega …

Skratka, zlorabimo praznik cvetličarjev in uvoznikov iz Kitajske, ki so ga imeli pretekli konec tedna, za nekaj prave romantike. Ljubezenskih zgodb mi ne manjka. Ampak objavim samo par, da sladkor ne bo preveč zob načel. 😊

Izgubljen na morju.
Izgubljen v vesolju.
Izgubljen v času.
V ljubezni, izgubljen.
Izgubljenih besed.
Brez besed.
Izgubljen.

🌊 Tole sem spisal jeseni 2023 in mi je zdaj kot puščica prebodlo pogled in ukradlo pozornost. Začenjam torej sladko-grenko. Tista močna čustva, ko še začetna zaljubljenost gori, ko se popolnoma izgubiš v kaosu občutkov in tega ne znaš povedati, si navdušen, obenem pa te je strah, da druga oseba tega ne bo razumela, in … si izgubljen. Ker ko si anksiozen, je tudi ljubezen dramatično anksiozna.

Nujna ljubezenska zgodba je do
polne stabilnosti napredovala.

Zadnjo težavo sta
z dišečo svečo odpravila.
Kopalnica je po vanilji dišala.

🕯️ V prvi verziji je zgodba imela besedno zvezo “kakec svečka”. Bila je precej bolj neposredna in ni puščala prostora za drugačne interpretacije. So pa stvari, ki jih prinese skupno življenje in so v odnosu še vedno malo tabu. Jutranje odvajanje je eden takih; nekateri te meje nikoli ne prestopijo, a tudi to je del sprejemanja. Prva rešitev mladega para je dišeča svečka, ki “požre vonjave”.

V meni je še zelo živ spomin na lov za pravo svečo v TK Maxxu: nobena ni bila “ta prava” in po dobrih tridesetih minutah ovohavanja me je glava konkretno bolela. Na koncu sem eno preprosto izbral, ker vonjev tako nisem več ločil … Mislim, da je dišala po “cappuccinu”.

Po vsem tem času jo še vedno navdušijo tiste male stvari ...

Kot prhljaj, ki mu je z brade na majico padel, 
ko si je med razmišljanjem brado česal.

On tega ne razume,
je pa vesel, da je to ne moti.
"Očitno ljubezenski filter še deluje", si misli.

Zato se bo še malo potrudil.
Se splača.

Uf, to sem spisal junija 2021, pa zdi se mi kot včeraj. Pa ne samo zato, ker čas hitro mine, ampak ker še vedno tako čutim.

Ljubezenske pesmi, 
ki jih je napisal le zanjo, 
skrbno hrani v mapi Spam.

Še ena iz iste seanse pisanja. Pesem je bila. Italijanska, seveda.

"Nono, imaš kakšno skrivnost kako dobiti pravo ljubezen?"
"Ljubi jo, kot da je tvoja zadnja."

November 2019. Edina prava resnica v življenju. Ne delaj na pol, ne sprašuj se, če bo “kdaj boljše”. Ti imaš v rokah eno od dveh vajeti, ne izpusti jo in se izgovarjaj na drugo. Zakaj sem tukaj uporabil besedo “dobiti” in ne “obdržati”?

"Reci ji, da je lepa in se poigraj z njenimi lasmi."
Stričevi ljubezenski namigi so bili vedno zelo enostavni in predvsem vintage. 

Še zadnja iz novembra 2019. Ne spomnim se iz česa sem to pobral, da se poigraš z njenimi lasmi. Ampak definitivno, reci ji, da je lepa, čeprav je samoumevno. Mene še vedno šokira, ko mi to ona pove. 😊

❤️

🔃 Ljubezen iz arhiva

Vzel si je psa, da ne bi bil več razočaran v ljubezni. 

Njuna ljubezenska zgodba je bila strastna, 
kot poletni nalivi. 

Trajala je dolgo, 
kot poletni nalivi.

"A veš, da večino tvojih objav sploh ne razumem?"
"Vem ...  Ampak te to moti, spremeni kaj med mana?"
"Prav nič. Ljubezni razum ni nikoli omejeval."

Nekoč je mislil, da se ljubezen šteje le v njenih orgazmih.

Zimska burja.
Par ob morju, navdušeno stopica proti njej.
Roki tesno povezani v objem prstov.
Oči so samo še ozki reži.
Zobje polni peska in soli razpršenega morja.
Krivda ljubezenskih nasmehov in toplih lahkotnih besed.

Njuna zgodba, obnova.
Poljubi z okusom čunga lunge.
Poljubi z okusom viskija in vina.
Poljubi z okusom čokolade.
Poljubi z okusom kave.
Poljubi, brez okusa, ampak z aromo ljubezni.
Poljub.

Zanjo je ves denar porabil.
Zanjo, ki je bila njegova največja najstniška ljubezen.  
Ljubezen, katere imena se danes ne spomni več.
Še za stavo ne.

Romantične pesmi je poslušal.
S slušalkami, ker ga je bilo malo sram. 
Opazoval jo je, ko počne svoje stvari. 
Na skrivaj, ker ga je bilo malo sram.

Sram zaradi ljubezni solznih oči.
Po mnogih tednih prisiljenega skupnega življenja.
Najlepših tednih tega življenja.

Za valentinovo so pričakovale Ljubezen.
Od njega je niso dobile. 
Bil je oldschool. 
On je ljubil za gregorjevo.

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Pomlad je pred vrati! 😍

Pust je del naše kulture. Odganja zimo, prinaša pomlad in malo norčavosti. Ker smo imeli letos po približno osmih letih spet nekaj prave zime, sem se odločil, da se mu dejansko posvetim; prejšnja leta sem ga tukaj ignoriral. Ampak ne pričakuj klasičnih zgodb. 😅

Tema so maske, seveda.

Čudno je bilo. 
Stali so v vrsti na blagajni. 
Ljudje z maskami so bili nekam neučakani. 

"Zakaj jim je dolgčas, ko pa nosijo tako fajn maske?" si je mislila. 
Predstavljala si je, kakšni so pod maskah in ali so njihove duše kaj podobne likom, ki jih sedaj tako ponosno nosijo.

Nad pustom je bila navdušena.

Saj vem, zgodba je večnivojska. Ves čas nosimo maske. Včasih so vidne, večinoma ne. V vsaki vlogi nosimo drugo. Včasih pa si dovolimo in se zares našemimo. Za pusta, za (rave) party, za športni podvig, za svečani obred … In takrat smo “bolj mi”, ker nas maska ščiti.

Bil je profesionalni kurent in prostovoljni gasilec.
Dve maski je nosil. Dve vlogi igral.
Divje razposajen in preudarno odgovoren.

Za pusta je oživel in se še mesece pobiral.
“Preveč nazdravljanj,” je razlagal.
Ob krizi pa se je brez obotavljanja v boj z ognjem podal.

Masko je najtežje odložil.
Takrat je bil sam, žrtev svojih misli,
ki jih ni zmogel pogasiti.

Pust odganja zimo in skrbi. Kurenti so pri tem še najbolj divji in izraziti. Po ljudskem izročilu so tudi skrivnostni; nikoli zares ne veš, kdo je pod masko.

Kurenti pa sodijo predvsem v vasi, kjer se vsi poznajo, kjer med množico ne moreš izginiti. Razen takrat, ko si sam doma, stran od oči in skrbi krajanov. Sam s svojimi temnimi mislimi. Osamljen.

Batman, temačni opazovalec, grobi odrešitelj.

Imel je tisti pogled, ki gre skozi ljudi. Senca v hodniku. Večino časa pasiven. Prisoten, a ne vsiljiv. Kot opomnik, ki zahteva red.

Razen, ko so ga poklicali v akcijo.

Takrat je zabolelo. Vse je pokalo in se prehitro premikalo. Odločitve so padale kot rafali: kratko, natančno, agresivno. Bil je strah in zanesljivost. Tisti, ki ga nočeš potrebovati, ker ko ga potrebuješ, je že res hudo.

Zato je bil spoštovan. Poklican, ko je bilo nujno.

A maska ni skrivala jeze. Skrivala je ljubezen. Ljubezen do ustvarjanja. Ljubezen do sodelovanja, tudi če se je kazala kot rez. Obsesijo s spremembo, z napredovanjem, s tem, da se stvari premaknejo v boljši dan.

Bil je Batman, ki je v prevelike čevlje stopil.

V službi smo imeli eno delavnico za osebno rast. Iskreno se ne spomnim več točno katere, pri nas je to konstanta in mi zato v glavi ostanejo predvsem “lekcije”, ne naslovi.

Na eni od teh delavnic sem izbral sliko otroka, oblečenega v Batmana. Ker se tako kdaj počutim. Osebno in poslovno.

Zgoraj je karikirana zgodba o tem, spodaj pa še moja slika iz trgovine igrač, ki sem jo poslal skozi Google Gemini, da je odstranil etiketo z maske in mi premaknil roke (masko sem držal z roko na obrazu). Takrat sem bil tudi kar precej bolj suh, tako da tega namerno nisem spreminjal. 😄

↘️ Se bereva prihodnji teden.

Share

Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↖️

Naslednjič: Puj sem, da te kušnem!

Smo narod, ki si je za heroja vzel besednega bojevnika in ne morilca. Smo izjema in ponosni smo na to. Upam, da znamo še biti ponosni na to. Svet oblikujejo besede in ne orožje. In tudi po orožju so prav besede tiste, ki ga postavijo nazaj na noge. Zgodbe oblikujejo našo realnost in v modernem svetu se ta realnost spreminja tedensko. Eni uporabljajo »double speak«, drugi »fake news« … V osnovi pa gre le za zgodbe, ki z množičnim ponavljanjem postanejo dovolj močne, da preoblikujejo fantazijo v resnico in spremenijo svet. In to še preden nastopi orožje – če sploh kdaj …

Zato je besedni bojevnik najbolj aktualen lik modernega časa. In zato je ta praznik, kulturni praznik, še toliko bolj pomemben. Čeprav pade na vikend. Spet.

O njej je pisal, ker ni znal peti, da bi ji pod oknom prepeval.

Pa tako starši niso vedeli, da berejo romance o svoji hčeri.

Prešerno se je naslonil na šank, se nasmehnil mladi natakarici, ki je ravno pospravljala kozarce, in skorajda zakričal: "Danes je moj rojstni dan! Julija, nazdravi z mano!"

Toplo ga je pogledala: "Rade volje. Ime mi je Tija. Pikolo bo 40 evrov in dobiš 15 minut moje pozornosti. Ker imaš rojstni dan in je lokal prazen, ti jih podarim 30. Lahko pa izbereš katero drugo dekle v lokalu, seveda."

Odprl je denarnico. V njej je bil zmečkan stotak in podoba nekoga, ki ga ni več prepoznal. "Trideset minut," je zamrmral in položil denar na moker les. "Trideset minut se bova pretvarjala, da sem živ in ne kot tisti kip na glavnem trgu ..."

Poigral sem se z besedo “prešerno” in dejstvom, da življenje našega poeta ni bilo prav nič prešerno za zunanjega opazovalca. Vse skupaj se seveda dogaja v nočnem klubu, ko so ostali lokali že zaprli. Na dan, ko so še tudi nočni klubi prazni …

Deklica je h kipu na trgu rumeni cvet položila. 
Ni bilo proslave, ni bilo kamer. 
Le ona in ... On.

Za trenutek se je zazdelo, da se je stari bronasti obraz zmehčal in da so se mu oči zarosile. Z občudovanjem je strmela vanj in v mislih prebirala njegove pesmi, ki so ji odprle srce.

"Hvala," je še zašepetala in odšla.

Lani sem se za 8. februar namerno preusmeril stran od pesnika. Letos pišem o njem, ampak seveda brez njega. Danes je kulturni praznik – vzemi si čas in preberi eno njegovo pesem ali dve. Od Prešerna ali drugega besednega bojevnika. Pomagalo ti bo. Pomagalo nam bo.

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

💾 Stare pesmi

Pesnik je sovražil pesem, ki jo je narod vzel za svoj simbol. Začetek ga je spominjal na utopljenega prijatelja in opominjal na svoj epilog pred 177 leti.

"Si zamišljaš?! Njegovo življenje je bilo skoraj samo služba, šank in pisanje pesmi.

Ljubezen je z alkoholom zalival in razočaranje v poezijo zlival. Bedno življenje je imel."

"A zdaj še Prešernu zavidaš?"

"To represijo bi res pasalo za šankom v alkohol utopiti."

Prelep poletni večer v parku.
Na kamniti mizi sta pingpong igrala.
Deževati je začelo.
Tema je park prekrila.
Pod mizo sta se skrila.
"Bo kmalu mimo," jo je vedril.
"Upam da ne," se je nasmehnila.
Končno sta se objela, drugi del igre pričela.

Lahko mi je tvoje telo v poezijo pretvarjati.

Poeziji je vseeno, če se vanjo zaljubi poet.

“Drug drugega bova uporabila, tako kot so zapisali poeti.” 

“Kateri poeti?”

“Vsi.”

"Vrtnice so rdeče, vijolice modre …
Kurc, pa ta poezija!

Zakaj je bila to tvoja zadnja želja?
Hotel sem le mir in na vrtu bazen!  

Zdaj pa tu kopljem …"

Dolgo se ni oglasil s poezijo.

Včasih je za kratka obdobja molčal in se vrnil s plazom temačnih zgodb.

A tokrat ne.

Zamenjal je obsesijo in drogo, zamenjal je hobi.

Poezijo zamenjal je s programsko kodo.

V njej pesni zgodbe, ki jih nihče še videl ni in jih morda nikoli ne bo.

Naslednjič: Batman! 🦇

Pred nami so Zimske olimpijske igre, ki se bodo letos dogajale zelo blizu. Le 4 ure vožnje od doma! Morda kakšno minuto več, zaradi prometa. 😉

Na vrhu zaletišča stoji.
Navdušeno prestrašena.

Domače piskanje v ušesih.
Pip, pip.
Sekunde se odštevajo.
Misli so fokusirane.
Pip, pip, pip.

Tako kot je fokusirala vsak trenutek svojega življenja doslej.
V cilj, v hitrost, v zmago.
Pip, pip, pip.

Odrekanja v življenju ni poznala.
Fokus je požrl vse ostalo.
Pip, pip, pip.

Čas pred tem in potem je nepomemben.
Piiiip!

Odrinila je.

Ta prva je bolj navijaška. Ljudje govorijo o odrekanju za doseganje ciljev, športniki pa o fokusu na uspeh. O gradnji absolutnega fokusa, s katerim dosežeš in presežeš cilj. O premagovanju bolečin in fizičnih omejitev. O pospešeni regeneraciji, zdravljenju telesa, nadgradnjah ... Vse z enim ciljem. Tekmovalko sem postavil pred začetek spusta, nisem pa izpostavil, za kateri šport gre. Imamo namreč zmagovalke v več (letečih) disciplinah.

"Kaj boš spremljal na zimski olimpijadi?"

"Curling."

"Curling?! V tem športu nimamo nobenega!"

"Točno zato. Pa tudi ni adrenalina, kot pri bobu, sankanju ali hitrostnem drsanju, in ni vzvišene umetnosti umetnostnega drsanja. To je balinanje na ledu s pometanjem – lahko ga navdušeno kritiziraš, ker bi tudi midva lahko tekmovala!"

"A si spet pil?"

"Ne še. Imam pa pivo pripravljeno za curling, da bo še bolj zabavno!"

🥌 Kot najstniki smo se radi zabavali na račun curlinga. Ki je prav fajn šport, vsaj gledano od zunaj. V Sloveniji imamo klube, predstavnike, ampak nimamo infrastrukture, da bi lahko zgradili svetovne prvake. Zato je curling pri nas predvsem “zabava” in ni življenjska zaveza, kot recimo pri skokih in smuku ...

Mimogrede, tudi curling ima svoje drame. Pogooglaj “broomgate”, ki se jim je v zadnjih 10 letih zgodil kar dvakrat - spremenili so metle, da so brusile led in čisto spremenili igro (in uničili led za naslednjo ekipo). Tudi pri curlingu so divje tekmovalni ... No, predvsem v Kanadi. 🇨🇦

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Prešerno bo!

Včeraj je bil Mednarodni dan izobraževanja. Večkrat sem zapisal, da “znanje osvobaja”. To še vedno sveto verjamem. Trenutno smo na prelomu dveh vej gradnje znanja, če ju tako imenujem.

Prva je usmerjeno učenje s pomočjo AI-pristopov, kjer s pomočjo naprednih tehnik učenja in uporabe AI kot tutorja lahko dosežemo zelo hitro grajenje sinaps v možganih otrok (in tudi odraslih).

Drugo je “outsourcing” znanja na AI. Torej ne razumeš več ničesar, ampak uporabiš telefon, da ti daje sprotna navodila, kaj narediti. Slednje je seveda bolj mamljivo, ampak je pot do globalnega neumja oz. usmeritev človeštva v “single point of failure”. Dovolj je, da ponudnik ugasne dostop, in ne znaš več skuhati kosila … Scary.

V tem obdobju berem knjigo Parable of the Sower, ki opisuje svet, ki bi se lahko že zgodil čez 20 let (v ZDA, za EU sem bolj optimističen). V tistem fiktivnem svetu večina ni več pismena, ker se niso mogli izobraziti, ker niso imeli denarja za to. Večina živi na cesti in si s silo priskrbi preživetje. Ker nimajo, ker ne znajo. Večina je ujetnica golega preživetja in zato nima več “svobodne volje”. Obstaja peščica ljudi z izobrazbo in denarjem, ki so “na varnem”, ampak zgodba je pisana iz zornega kota nekoga, ki je odraščal v revnem srednjem sloju, zato ne zveš kaj pravzaprav počne tista peščica bogatih ljudi. Priporočam branje.

Bil je tretja generacija – tretja po Prelomu, a prva brez znanja iz preteklosti.

Njegovi prastarši so spadali v zlato generacijo. Imeli so varnost, mir in znanje na dosegu misli. Govori se, da so celo imeli naprave, ki so jim brale misli, in očala, ki so jim razlagala, kako deluje svet: kaj morajo narediti in kaj reči, da se stvari zgodijo in da dobijo, kar želijo. Imeli so digitalni denar, zato jih na ulici ni bilo mogoče oropati. Imeli so vse in bili so nesrečni – morda zato, ker se za nič niso zares potrudili. Vrhunec dneva je bil trenutek, ko so se lahko nad nečim razjezili, a so le redko kaj ukrenili, saj bi to zahtevalo napor. V resnici ničesar niso več znali, ker jim ni bilo treba.

Potem je šlo vse po zlu. Naprave so utihnile, mnogi so umrli. Na srečo so milijarderji vsem pomagali: kupili so, kar je ljudem še ostalo, in jim v zameno dali možnost preživetja – tistim, ki so sploh še kaj imeli. Drugi so izginili, ker se v divjini niso znašli.

Bil je že tretja generacija, ki je skrbela za bogataše. Znali so ravno toliko, kolikor je bilo potrebno za njihovo funkcijo; drugega se niso smeli učiti. Bil je hvaležen za dom, hrano in ženo – vse mu je priskrbela firma. Hvaležnost je izkazoval s trdim delom in bil za to nagrajen s "točkami hvaležnosti". Bil je "top 1%" v svoji skupnosti in zato zelo spoštovan.

A nihče ni vedel, da skriva znanje. Papirnate knjige, polne črk in številk, ki jih večina ni več znala razvozlati. Brati ga je skrivaj naučila mati in mu te knjige ob svoji smrti predala. Bile so njegov največji zaklad – zapisi človeške preteklosti in morda ključ do svobode v prihodnosti. Verjel je, da se lahko s tem znanjem reši suženjstva firme, odide in novo skupnost zgradi.

Bil je prva generacija, ki bo to storila. Če mu le uspe.

Moj predlog: Ne prepuščaj znanja zunanjim. Vsako leto se nauči nečesa novega, česar še nisi znal(a). To lahko storiš tudi s pomočjo orodij.

Ker znanje osvobaja, verjemi mi. 🫢

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti je bila zgodba všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

💾 Zgodbe z arhiva

Preživeli so pandemijo in vojne, ki so kmalu sledile.
Zatem razkol človeštva na modre, rdeče in zelene, med preživelimi.
Ampak barve niso sprejeli.
Tudi niso podivjali kot nekateri.
Začeli so znova graditi, ustvarjati, se učiti.
Znanje so brez pogojev delili.
Modri, rdeči, pa tudi zeleni, so jih postopoma sprejeli.
Ker preživetje ni glavni pogoj, da bi lahko še kdaj dobro živeli.

Tehnologija je odpravila vse bolezni, ampak prinesla digitalno demenco. Ljudje so vse znanje shranjevali v električnem spominu. Takrat se je pričela magnetna vojna.

Naslednjič: Smuči na noge in ...

🩵 Melanholične zgodbe

Če dobro pomislim, bi lahko uporabil isto naslovnico kot zadnjič … Če si med povprečjem, si verjetno že opustil(a) večino novoletnih zaobljub. Po prazničnem decembru deluje januar tako “resno”, da nas lahko tudi malo prestraši. Pa tudi, če si decembra preveč pogosto pil(a), se ti lahko januarja zgodi še kemični padec endorfinov. Moji kolegi so nekoč temu rekli “alkoholna prestrašenost”. Srčno upam, da je nimaš, ker je … grozna!

Začnimo raje z zgodbami. Ker, priznajmo si, ni vse tako grdo, kot nam pravijo naše (skrite) misli … 😉

Prekleta stenska ura! Tik tak. Tik tak!
Ful fajn božično darilo, ko sva še prijatelja bila.
Tik tak. Tik tak!

Prekleti jaz, ki sem nehal pit!
Pa tako lepo je bilo konec leta.
Same žurke ... Prijatelji, prijazni neznanci ...
Ne spomnim se niti, kako sem do novega leta prišel.
Pa do tega trenutka. Do teh misli.

Ah, januar brez alkohola bom že preživel.
Karakter pa ja sem!
Tik tak. Tik tak!

Zakaj sem mu tisto rekel na žurki?!
Pa res mi ni bilo treba kozarcev razbit.
Prekleti alkohol!
Prekleti jaz pod alkoholom.

Postelja me žuli.
Tik tak! Tik tak ...
Fuck, ura je že tri. Služba jutri!

Spet bom cel dan sfukan.
Pomemben sestanek za nov projekt imam.
Moram jim pokazat, da sem ekspert. Da obvladamo.

A pojma nimam.
Jaki ekspert ...
Google ekspert!

Tik tak ... Tik tak.

Prekleta ura.
Štiri zjutraj.
A se sploh splača v postelji vztrajat?

Ne. Ne.
Vsaj dve uri spanja rabim.
Vsaj dve ...

Ven baterije iz te preklete ure!
Tišina.
Zdaj je pretiho.

Ležim. Mižim v temo.
Misli brez takta divjajo.
Tikitikitikitakt ... Aaaaa!

Prekleti alkohol ...

Interni dialog mnogih noči, ki sem jih prejšnja desetletja prebedel v postelji, ker so misli divjale med skrbmi s katerimi se nisem želel ukvarjati … Ponavadi so se dogajale po vikendu šankiranja.

Res ti ne želim alkoholne prestrašenosti; grda je. Če te o tem zanima kaj več, poišči “Dry January anxiety” ali “post-drinking anxiety”. Skratka: ne počni tega! 😅

Gremo naprej, na drugo plat januarja. V novem letu načrtuješ kup sprememb in se jih morda celo lotiš, a življenje ne deluje kot električno stikalo, temveč je bolj množica zelo strmih hribov in globokih dolin. Zato se v prvih nekaj tednih skoraj nič ne more spremeniti. Skrivnost je vztrajati. 🧙

Pride domov, zunaj je že tema.
Spet je dan zamudila. Kot ponavadi.

Sezuje čevlje, jih brcne ob steno.
Plašč odloži na stol, ga ne obesi. Kot ponavadi.

Odpre hladilnik.
Ponovno ugotovi, da mora v trgovino.
Nekaj si na hitro skuha in poje na kavču.
Kot ponavadi.

S krožnikom v roki pogleda v telefon.
Nihče je ne rabi.
Kot ponavadi.

Strmi v prazno, kot da bi se zamislila.
A misli stojijo.

Ne čuti navdušenja.
Ne čuti strahu.
Samo dolgočasen občutek varnosti.

Vsi dnevi so si podobni.
Tretji teden novega leta deluje tako … lanskoletno.

Vsak dan je podoben prejšnjemu.
Čeprav si je rekla, da bo novo leto drugačno.

Ampak je … kot ponavadi.

Upam, da je tvoje leto naprej varno, kot ponavadi.

Se bereva prihodnji teden. Če sta ti bili zgodbi všeč, deli to objavo naprej ↙️ oz. se prijavi v mailing listo brez reklam.

Share

💾 Zgodbe iz arhiva

Zahteval je spremembe, zahteval je pravico, revolucijo! Bemtil je nad krivicami... Zatem je na popu končno začel film in bojišče na kavču se je ponovno umirilo.

Ni mogla zaspati. Morilo jo je na desetine misli. Ideje, skrbi in strahovi.
Vrata so zaškripala. Na posteljo je skočil Miki. Stisnil se je k njej in začel peti.
Ko se je zjutraj zbudila, je maček še vedno ležal ob njej. Pogledal jo je in ponovno začel presti.

Težave je utapljal v alkoholu, ampak so vedno gor splavale.

Naslednjič: Le znanje te lahko reši

Ob novem letu si po navadi zadamo kakšno spremembo ali pet, nadgradnje v življenju, ker se to od nas pričakuje. To bereš enajsti dan v novem letu in čestitam ti, če še vedno izvajaš to nadgradnjo oziroma nadgradnje. Statistično gledano večina ljudi opusti nove cilje v dveh tednih od začetka leta – od tiste noči, ko so se sami sebi … zarekli. 😅

Napiši mi, kaj je ta nadgradnja in kako ti gre z njo?

Zatem pritisni SHARE in deli to objavo povsod, kjer lahko. Za dober začetek leta. Preden zagrizeš v nove zgodbe. 😉

Share

31. december -
Z novim letom začnem pisat dnevnik oz. ga bom kar zdaj. Novo leto, novi jaz! 3x na teden fitnes, 2x na teden tek, zdrava prehrana! Shujšam 15 kg in six pack pred majem! Na novo leto!

1. januar –
Eh ... Samo, da me ta maček ... Mine ...

2. januar –
Bil na fitnesu. Kakšna gužva, kot da ne bi bil praznik! Vsi so tam. Na vseh napravah vrsta ... Kot nekoč razprodaje v trgovskem centru! Ke folk! Ampak mi je uspelo! Zdaj pa pizza in pivo. Petek je in sem si zaslužil.

3. januar –
Ta maček kar ne pojenja ... Bo pašta bolognese pomagala, pa kozarec vina. Klin se s klinom zbija! Klinc. O, Moonhaven je prišel na Netflix. To bom danes počel.

4. januar –
Nedelja. Šel sem laufat. Gnilo vreme. Nisem spravil niti 5 km iz sebe, ampak začetek je. Zdaj bi pojedel enega vola!

5. januar –
Skoraj sem bil vola pojedel ... Včeraj kar nisem mogel nehat jest. Pogledal sem tudi neko glupo nanizanko do konca, niti ne vem več katero. Danes sem še malo slab. Moram počivat. Pa služba se je spet začela. Moram bit produktiven.

6. januar –
Tudi danes sem moral potegnit v službi. Nič fitnesa, nič teka. Vreme je še vedno bedno. Sneg, poledica ... Primorsko avtocesto so spet zaprli!

7. januar –
Ponosno spet na fitnesu. Gužva; še več ljudi kot zadnjič. Začel sem jest proteine, ampak zgleda, da mi ne pašejo. Večer sem preživel na školjki.

8. januar –
S sodelavci smo šli v McDonald’s na hitro malico. Želodec me še vedno malo boli, ampak bo že. Tako ali tako danes ne morem ne laufat ne na fitnes. Samo, da mine ...

9. januar –
Nameraval sem na fitnessss, pa me je kolega poklical na "kavo", ker se letos še nisva videla. Zdaj to pišem malo omotičen, ker "še tega spijemo, pa gremo" sva rekla mislim, da petkrad. Ne znam več nti štett!

10. januar –
Sobota. Mega maček! 😿 Nisem mogel iz postelje. Sploh. Tudi Netflix mi dela slabo, glava boli, želodec nič dol ne drži. Ok, vsaj živ sem.

11. januar –
Danes ne grem nikamor. Vreme je slabo in … Mah, kaj se sploh grem?! Januar ni čas za šport! Fitnesi so polni, vreme je kislo, mraz je! Ne moreš goltat zelenjave, ko zunaj stiska megleni mraz. Dejmo si priznat: najboljši čas za hujšanje je pomlad! Ko se otopli, ko lahko greš laufat, ko so fitnesi prazni. Maja se lotim... Zares!

BTW, včeraj sem tri mesece fitnesa vplačal. 😅

💾 Stare zgodbe

Orkan slabih odločitev je odnesel vse kar ji je bilo v življenju domače. Pred njo se je odpiralo novo leto. Novo jutro je prineslo začetek brez možnosti vrnitve. Bila je navdušena.

Njene zaobljube za 2023: “Shujšala bom, objavila knjigo, zamenjala službo in bolj srečna bom." Skoraj vse ji je uspelo.
Zaobljube 2024: “Skrbela bom za svoj notranji mir, ne za mnenje drugih."

Zbudil se je v novo leto. 
Raztegnil se je, zazehal in se prekucnil iz postelje. 
"Avtomatika šteka," si je v spomin zapisal. 
Pristopil je k oknu. 
Pogled je bil podoben kot včeraj – zvezde v daljavi. 
Še eno leto na poti, še leto dlje od Zemlje, ki je več ni bilo.
Šel je po kavo.

Share Kratke zgodbe

Naslednjič: Pripravi se na najbolj depresiven dan v letu

🔝 The best zgodbe

Letos sem objavil kar nekaj zgodb. 😅 Ni bilo lahko izbrati najboljših, zato sem malo “zlorabil” statistiko: v izbor sem uvrstil tiste, ki so sprožile največ vaših reakcij na vseh omrežjih, kjer objavljam (Threads, Bluesky, Instagram, Mastodon, Facebook, Twitter in tukaj).

Med objavami najdeš tudi slike z Instagrama – pri nekaterih zgodbah je vizualna različica potegnila več odzivov kot besedilna, zato sem jih pustil točno takšne, kot so se pojavile tam. Pri določenih zgodbah sem dodal še svoj komentar, ker so tudi meni “bolj zanimive” – verjetno zato, ker sem jim posvetil več energije ali pa so bližje mojemu osebnemu svetu.

Prijetno branje!

Bila je vroča ljubljanska noč. Potna sta v postelji ležala.
Nista vedela, ali od strasti ali neznosne vročine.

“Greva do morja?” ji je igrivo namignil.

Čez uro sta potna na plaži ležala.
Koža slana od morja in po strasti dišeča.

“Kdo pa vozi nazaj?” ji je igrivo namignil.

Vzela je ključ in ga v morje zalučala.

Tale mi je zelo pri srcu. Obeležuje začetek zgodbe, ki se je pričela pred osmimi leti in daje mnogokatero inspiracijo zgodbam, ki jih pišem v tem času. Tudi tistim, ki se dogajajo globoko v prihodnosti, v vesolju …

Nemočno gledam svojega otroka, ko iz ure v uro močneje kašlja.
Virus se mu po pljučih širi.

“Ne, nočem avtista za sina,” je bilo moje prepričanje, ko so nam cepivo ponujali.

Upam, da mu bo kurkumin čaj z D vitaminom sedaj vsaj malo pomagal ...

Posledica eksperimenta oz .bolj pisne vaje, kjer sem spisal nekaj zgodb z začetkom “Dež solza je prekrival njen nasmeh”. Pri tem sem se ekstremno zabaval, čeprav je sama tema žalostna in nabita s čustvi. “Dež solza” je ekstremna telesna reakcija na čustveno ozadje; da se sproži, mora bit čustven val velikosti tsunamija, da ga ni mogoče obvladati in mora, mora ven! Ah, kako sem to lepo zafilozofiral. 😅

“Gospa knjižničarka, zakaj je v kletnih prostorih opozorilo, da odsvetujete listanje knjig na lokaciji?”

“Zaradi papirnatih ureznin.”

“Ker bolijo?”

“Ker včasih prikličejo mučene duše bivših knjižničark in knjižničarjev … In nekateri so zelo zaščitniški do knjig …”

Zbudil se je sredi noči, motorko prižgal in družino razkosal.

Nikogar ni zbudil, saj jih je z večerjo že globoko omamil.

“Bil je tak prijeten fant, vedno je pozdravil in cerkev redno obiskoval,” so zmedeno vaščani razlagali.

Zakaj mi je ta všeč? Ker to vsi počnemo. Ne, ne mislim na to, da bi radi razkosali svojo družino. No, včasih — ampak ne pogosto. Zelo izjemoma. 😉

Ciljam na “Bil je tak prijeten fant, vedno je pozdravil …”

Če se oseba ujema z našo predstavo, kako mora “domačin” izgledati, jo zlahka pozitivno sprejmemo, spregledamo “red flags” in se raje ukvarjamo s svojimi težavami. Zato nas take reči presenetijo. Spisana je bila za en Halloween in letos ponovno objavljena. Zanimivo: ista zgodba v različnih obdobjih dobi različno pozornost. Sklepam, da je bila letos bolj aktualna. 😉

V tišini je sedela na balkonu in v prazno gledala.

Stopil je na balkon in začel debato ... jezno ga je pogledala: “Mir, nehaj govoriti!”

Zbegano jo je pogledal. “Če nisi tiho, ne morem v miru sosedom prisluškovati!”

Odstranil se je z balkona. Pivo si je odprl.

Tole sem lani objavil tukaj, letos pa na socialnih omrežjih. Nekaj podobnega se je dejansko zgodilo oz nekaj drame se od časa do časa dogaja pod blokom (skoraj vsak vikend, iskreno povedano). Alkoholiščine etc. O tem sem pisal, preden smo šli na dopust v Azijo, ko nisem mogel spati, ker je alkohol imel izpad skozi usta soseda … Ta je pozitivna, ko je bilo še “zabavno”. Takrat si sicer nisem odprl piva.

Utrujen je v vrsti stal. Voziček napolnjen čez rob z nepomembnimi, a nujnimi nakupi.
Dolgčas se je v jezo razvijal.

»A so vsi na blagajnah proti hitrosti cepljeni?!« je cinično na social zapisal. Zamenjal je vrsto – za počasnejšo od prejšnje. Predan, da bo interno dramo ponovil.

To enostavno moram komentirati! Zabavajo in hkrati živcirajo me ljudje, ki svoj fizični svet opravljajo na internetih. V realnosti so pasivni, na internetu pa divje napadalno razlagajo kakšna krivica se jim je zgodila. V ozadju sem prepričan, da je neka druga stiska in sem jo v zgodbo tukaj zavil. Sej ne, da sem jaz zelo drugačen. 😅 Če mi kdo naredi krivico, se zelo brzdam, da druga oseba ne bi spoznala demona, ki se skriva globoko v meni, kasneje pa doma razlagam to čustveno zgodbo. Ampak ne na internetih! 😂

Spet tisti občutek že doživetega, sploh po peti pijači.

“Ji bom bil poslal pijan SMS ali sem ji ga že?
Bo bila jezna?
Sovražim te časovne fluktuacije!”

“Modre ustnice imaš, ven iz vode!” se je jezila mama. 
“Še pet minut!” je zakričal. 
Še danes... V svojih mislih, s pogledom v nebo.

Spomnim se trenutka, ko se je zgodba prvič zgodila v mojih mislih. Bilo je pred več kot osmimi leti. Bil sem doma. Šel sem do bližnjega pomola, kjer sem se kot otrok kopal — malo namakat v morje. Sedel sem na potopljeni skali, kakšnih deset metrov od obale, in užival v občutku valov, ki so me zibali.

Začelo me je rahlo zebsti in spomnil sem se občutka iz otroštva (čudne stvari si zapomnim) ter maminega glasu, ki je bil vedno v istem slogu: naj pridem iz vode, ker imam modre ustnice. To je bila tista meja — znak, da sem bil predolgo v morju.

Zgodba se zgodi globoko nekje v prihodnosti, ko mame ne bo več, in me bodo taki spomini še vedno vezali nanjo …

Usedel se je v avto in vozil in vozil in ... Vozil.
Ko je iz avta stopil, se je kot nov človek počutil.
Natočil je gorivo in ponovni reset pričel.

Stopil je do nje: “Živjo!”
“Pssst, berem,” je siknila. Bila sta v knjižnici. 
“Eno poglavje preživi z mano,” ji je z nasmehom knjigo zaprl.

Navodila za pomiritev:
1. Si udobno oblečen? Če nisi, upoštevaj prihodnjič.
2. Položi brisačo na tla. Usedi se nanjo.
3. Vzravnano sedi, če zmoreš. Zapri oči.
4. Spremljaj svoje dihanje: štej izdihe od 42 do 0.
5. Odpri oči, vstani in si brisačo čez vrat obesi.
6. Dvigni prst proti nebu in ga opazuj.

Kmalu bo vsega konec. Morda odideš z nami.

Spisana za “Dan brisače”. Še vedno sem oboževalec te serije. Dodatna razlaga ni potrebna …

Share

Naslednjič: Novo leto, novi jaz, nova ti! Novi smo vsi! 😉

👾 Fantastične zgodbe

Najraje berem znanstveno fantastiko, takšne zgodbe pa tudi najraje pišem oz. vanje vložim največ energije, ker z njimi ponavadi nisem zadovoljen “na prvo žogo” in jih večkrat popravim ter shranim za “boljše čase”. Ob koncu leta sem se zato prisilil, da jih nekaj tudi objavim. 😎

Zemljani so še razpravljali o smiselnosti zaščite Zemlje,
ko se je Sonce odločilo, da ima dovolj.

Proti Zemlji je poslalo na tisoče bliskov, ki so za vedno ugasnili vso človeško tehnologijo.

Zatem se je Sonce nasmehnilo: “No, pa poskusimo znova.”

Ta strah se mi občasno vrne, ko pogovor nanese na električno infrastrukturo. Spomnim se nečesa, kar sem pred leti bral/poslušal: razlag o elektromagnetnih izbruhih Sonca, zemeljskem magnetnem polju in o tem, kaj bi se zgodilo ob močnem izbruhu, če bi bilo magnetno polje ravno prav usmerjeno, da bi ga Zemlja povlekla nase (in ne odbila, kot večinoma). Skratka: grozljivka! 🫣

V tej zgodbi dam Soncu zavest in namen. Všeč mi je ideja, da zvezde in planeti niso le veliki kosi pohištva v vesoljskem okolišu. Spisano 2019.

2030: Trg je zasičen.
Nepremičninarji so prisiljeni odpirati nove tržne niše.

Začnejo tržiti četrto prostorsko dimenzijo.

Odnosi s Hrvaško se še bolj zakomplicirajo.

Ta je nekoliko hudomušna. 😅 Tudi to sem spisal leta 2019. Letnica 2030 mi služi kot sidro v spominu, ker sem kot najstnik poslušal Articolo 31, pesem “2030” pa sem verjetno zavrtel najmanj tisočkrat … Dovolj, da mi je letnica ostala v glavi. Sicer besedilo govori tudi o letu 2035, a do tja še moramo priti — potem ko rešimo štiridimenzionalno mejo s Hrvaško. 😎

“Teden dni spim brez mobilca ob sebi. Zelo trdno spim, ampak se mi zdi, da ne sanjam in da me na svetu moti vedno več stvari,” je razlagal prijatelju programerju, ki ni imel srca, da bi mu povedal resnico.

Med spanjem je vsak skozi sanje dobil svojo dozo usmeritev, če je le imel mobilca ob sebi.
Sanje so bile sistemsko orodje za umirjanje in usmerjanje ljudi.

Ta je iz leta 2020. Družbeno kritična. Iskreno povedano mi še ni povsem všeč in jo bom verjetno še nekajkrat prepisal ali pa jo uporabil kot povod za drugo zgodbo.

Ozadje: s telefoni se zamotimo pred realnimi izzivi; čeprav nas socialna omrežja pogosto jezijo, je ta jeza usmerjena tja, kjer je za “sistem” varneje. V tej zgodbi uporabim znanstvenofantastični pristop: vsako noč ti v glavo naložijo zgodbe, ki te delajo “dobrega” državljana. Naš spomin se namreč shranjuje v obliki zgodb in dolgoročno težko ločimo doživeto od zamišljenega ali sanjanega. Morda pa ta zgodba sploh ni tako fantastična … 😅

Leta 2030 sta Dave Asprey in Bryan Johnson odprla kliniko, ki te za vedno ustavi pri triindvajsetih.

Ultrabogataši so bili odtlej fizično stari triindvajset let.
In ravno toliko modri.

Dave Asprey naj bi bil “izumitelj” biohacking gibanja; jaz ga poznam predvsem po receptu “bulletproof coffee” (kar vsako jutro pijem) in po izjavi, da bo živel 180 let. Bryan Johnson pa je nekoliko novejši biohacker, ki je denar, ki ga je dobil s prodajo podjetja, namenil pomlajevanju svojega telesa. Zadnje čase vodi projekt oz. versko gibanje (tako ga zdaj razlaga) z imenom “Don’t Die!”. To gibanje ima člane tudi v Sloveniji. Oba sta obsedena z bojem proti staranju, zato sem ju dal v zgodbo kot ustanovitelja klinike, kjer prodajata tisto, kar jima je uspelo — reset starosti na 23 let.

Vsaj Johnson je tukaj precej ekspliciten: dela izključno na telesu, da zamoti misli, ki bi ga sicer “vlekle dol”. Zato sem dodal komponento modrosti. Večno mladi so tako zaletavi “najstniki”, ker ob svojem kapitalu zanemarjajo duhovno rast, ki je osnova za dolgo življenje. V zgodbi zato ni podatka, koliko časa več (ali manj) živijo v takšnem stanju … Iskreno povedano, še nihče ne ve. Bomo videli leta 2030, verjetno. 😉

Hodil je proti gostilni, kjer je vsak dan jedel malico.
Zatopljen je bil v zaslon telefona in v misli, ki so jih sprožala obvestila na njem. 

Predramil ga je ženski glas.

“A ste se prežarčili sem?”
“A?!”
“Pred sekundo vas še ni bilo tu. Kar pojavili ste se!”

Dvignil je pogled, da bi ji razložil, da se je le sprehodil do gostilne, ko je ženska pred njegovimi očmi izginila.

Pospravil je telefon.

Za konec pa ena vsakdanja zgodba. Sveža, iz leta 2024. Nekega dne sem hodil proti gostilni, da bi šel na malico. Namesto v cesto sem buljil v telefon, nekaj odgovarjal neznancu na Blueskyju, ko se skoraj zaletim v … Ah, hec. Idejo sem pa res dobil med sprehodom. 👀

Share

🔂 Ponovitve prihodnosti

“Če bereš to sporočilo, nisi del realnosti, ampak del fiktivnega balončka, ki se občasno ponastavi in vse začne znova. Tudi tokrat mi ne verjameš, zato boš ponovila vse prejšnje napake. Srečno na tej poti! Morda pa naslednjič ...”

“Vesolje je temni gozd. Pravzaprav džungla. Iz sence vedno nek plenilec preži, ali pa si ta plenilec ti. Dobro se moramo skriti ali pa napasti. Drugače ne bomo dolgo preživeli.”

“Nimamo tehnologije za napad. Skrivati pa se tudi ne znamo. Vsako generacijo pošljemo nekaj v vesolje, ki pravi ‘tukaj smo, tako smo zgrajeni, to so naše šibke točke’ ...”

“Na srečo je vesolje ogromno in imamo verjetno še nekaj stoletij preden prvi plenilec najde naša navodila in do takrat se morda lahko dovolj razvijemo.”

“Ampak deluje pa, kot da zadnje čase silimo k nazadovanju.”

“Itak, ampak to ni najin problem. Midva imava še dovolj časa.” 

En torek je ugotovil, da živi v virtualni realnosti, v katero je pred leti samovojno se preklopil in pozabil iz nje izstopiti. 

Zbudil se je v novo leto. 
Raztegnil se je, zazehal in se prekucnil iz postelje. 
“Avtomatika šteka,” si je v spomin zapisal. 
Pristopil je k oknu. 
Pogled je bil podoben kot včeraj – zvezde v daljavi. 
Še eno leto na poti, še leto dlje od Zemlje, ki je več ni bilo.
Šel je po kavo.

Naš svet se je zaključil ob novem letu.
Nihče ni videl napadalcev. Nihče ni opazil raket in laserjev iz vesolja.
Pomešali so se z našimi zadnjimi ognjemeti.🎆

🥳 Konec za letos. Želim ti čim bolj novo leto 2026! Naj se ti v novem letu ne zavrtijo filmi iz preteklosti, ampak naj prinese povsem nova doživetja, nove zgodbe in filme, ki si jih (še) ne znaš predstavljati! 🍾🥂🎆

Naslednjič: A je že novo leto?

🌟 Zadostne zgodbe

Ni si bil všeč.
Niti v “Klub grdih” ga niso sprejeli.
Tudi zanje ni bil dovolj.

“Veš, česa se bojim? Da v mojem življenju nikoli ne bo dovolj materiala niti za eno dolgo zgodbo.”

Stopil je na rob, na ograjni zid visokega mostu.

Na stebru je bil prilepljen listek:
“Nikoli nisem bil dovolj da bi kdo ob meni ostal.”

Sestopil je.

Nadaljujem pucanje starih zgodb ob koncu leta. Tokrat je na vrsti beseda “dovolj”. Izognil sem se tistim depresivnim, ki jih na to temo ni malo.

Prva je bolj hudomušna, iz mojih najstniških let oziroma vsaj močno spominja nanje.

Druga govori o “impostor syndrome” (sindromu sleparja), ki je del življenja vsakega “inteligentnega” bitja, tudi tega, ki to piše.

Pri zadnji sem zelo pazljivo izbiral besede. Spisana je bila novembra 2017, torej ima že osem let. Povezana je z obdobjem prebujenja, prebujanja. Besedna zveza “sestopil je” tukaj ne pomeni samo, da je stopil dol, ampak da je odstopil od namena. Ker včasih je dovolj ena izjava, ena fraza, da ti možgane premakne v drugo mentalno sliko in čisto drugačne cilje … in ti, kot rečejo, spremeni življenje.

Share

🔂 Ponovitve

Stala je pred ogledalom.
Z najlepšim nakitom na sebi.
In nič drugega. Sama. Gola.
Fantastična.
S sabo zadovoljna.

Na odru je bil poln energije, bil je glavni in vsem fenicam je to bilo dovolj.

Naslednjič: A je že novo leto?