V vsakem primeru je vroče in še bolj bo. Kakšne načrte imaš za to poletje? Bo to morda tisto leto, ko bo poletje prineslo romanco, jesen pa ljubezen?

Vsako življenjsko obdobje prinaša drugačno doživljanje poletja. So leta, ko je to čas kratkih romanc, leta, ko je predvsem čas oddiha, ko je čas groze in ko odštevaš, kdaj bo že mimo, ker ne prenašaš vročine ali česa drugega, kar je z njo povezano.

Kako ti doživljaš to poletje?

Share

Na zabavah sta znanca postala.
Zatem prijatelja.
In ljubimca.

Tisto poletje, ki jo je v eno združilo.
Ko sta si kurjo kožo in kapljice potu izmenjevala.

Isto poletje ju je ob koncu ločilo.

Danes, ko se dobita, se le še vikata.

Anonimna poslovna kolega,
ki nimata več časa,
da bi se tikala.

Ta zgodba mi je tako všeč … Osnutek sem napisal prejšnje poletje. V slovenščini sta »tikanje« (dotikanje) in »tikanje« (govor na »ti«) homonima. V svojem oddelku imam redno zaposlitvene razgovore in vsi se začnejo v slogu: »A se lahko tikamo?« Poudarek je na primorski dvojini, da vprašanje ne izpade preveč intimno. Iz tega je nastala ideja zgodbe: poslovni stiki in osebni dotiki. No, to je to. Tako nastanejo takšne zgodbe.

🩴

Okus njene slane kože ga je vračal v najlepša poletja.

🩴

Sleci se, poletje je.
Zebe te, ampak mraz v tebi minil bo.
Pusti poletnemu soncu, da ti dušo segreje.
Dovoli duši, da se odpre.
Dovoli mi, da te moja ljubezen spet objame.
Sleci se, poletje je.

🩴

Večino zime sta bila zaprta med štirimi stenami.

Odločila sta se, da poletje bolje izkoristita.

Dnevno sta se podala v raziskovanje romantične narave ob stiku z njunimi golimi telesi.

Poletje ni letni čas, je način počutja.

V enem svetu bomo čez leta imeli gibanje “ne ubijte mi prijatelja”, danes pa imamo “tvoj oblak suši mojo reko” – v Španiji, kjer Microsoft in Amazon postavljata podatkovne centre na kmetijskih področjih, ti centri pa potrebujejo več vode (in elektrike) kot celotno kmetijstvo tega področja.

Da ne bom dolgovezil. To je ozadje zgodb.

Share

Voda je starodavna. Vsaka kapljica je že bila del nevihte, poplave in potopa. Malo je takih, ki niso nikoli ničesar uničile.

A voda večino časa stoji ali mirno teče.
Brez spomina na nasilje. Čista.

Po milijardah let se vedno znova vrne v mirno stanje.
Vedno drugje kot tam, kjer je življenje dala ali ga vzela.

Tole sem pisal po zadnjih poplavah, ki smo jih danes verjetno že pozabili, ker imamo druge skrbi, druge strahove …

💧

“Prekleti oblaki!” je Jože bentil, ko je strmel v dolino. Rastline so se sušile, a zalivati ni smel.
Oblak je prednost imel.
“Zaradi teh prekletih strežnikov nam vse umira! Kaj ti bo nekaj rastlin, ko pa imaš best frenda GPT!”

Sin se je zastrmel v tla. Telefon v žepu je brnel, AI agenti so zahtevke zaključevali in njegovo pozornost zahtevali.

Brez tega oblaka prihodnosti ni imel.
A očetu jo je ravno ta oblak vzel.

Naslovna zgodba. Tudi jaz bi ostal brez dela, če teh oblakov ne bi bilo … To je to. Se beremo prihodnjo nedeljo.

💧🩸

Share

“Dolgo sem se s tabo ukvarjal.

Bila sva kot eno, a bližje sem ti bil, bolj si ljubezen zanikala ...

Spravila si me v obup.

Tvoja sestra me je potolažila. Večkrat. Zaljubila sva se.

Sedaj sem prasec, ki te je zlorabil, ki te je prizadel.”

Idejo za to sem zabeležil decembra 2015. Tako, da muze ne poznam. Ti pa mi lahko poveš kdo je tu prasec? 😉

Ampak skočiva v drugo egocentrično skrajnost. No, skoraj.

“Marija, ne boš verjela kaj se mi je zgodilo zjutraj! Grem dol na plažo malo ‘hvatat vitamin D’, ko še ni gužve in to … Sej me poznaš. Nekdo mi zakrije sonce me zgrabi za rit! Si zamišljaš?! ‘Ta pa ma jajca,’ si mislim in ga močno zgrabim za njegova. Sej me poznaš. Jaz ne ostanem nobenemu dolžna! In ta tip seveda zacvili in spizdi nekam po hribu navzgor …”

“Hmm … Ok, zdaj mi je bolj jasno kaj je ta SMS, ki sem ga zjutraj dobila. Glup kolega mi je to poslal: ‘Maria što je s tobom?! Pozdravljam te na plaži a ti mi zmrcvariš jaja! Ok, bio sam bez naočala, ali tvoja guzica … Tvoju guzicu bi prepoznao čak i sljep! Molim, odgovori mi!’

Predstavila vaju bom, ki sta že tako intimna …”

Ideja je nastala avgusta 2017, ko je bil to nek internet joke. Ne spomnim se kje, ne spomnim se kako, ampak sporočilo glupega kolega mi je bilo tako všeč, da sem si ga shranil in ga spisal iz vidika napadene gospe na plaži. Skratka, preden se odločiš, da boš presenetil kolegico, poskrbi da je prava.

Pa ne se preveč na soncu zadrževati, ker je zdravstvo vsak dan dražje … 😉

Prekinil sem z mortadelo, preveč mi je pritisk dvignila.

Poleti sem nehal kaditi, v istem času, ko sem začel dnevno teči in bolj zdravo jesti (in sem tudi konkretno shujšal). Tek in dim ne gresta skupaj. Alkoholno druženje mi je spet prebudilo željo po “goreči palčki”. Kolegico kadilko sem prosil za čik, ga prižgal, potegnil dim, se zgrozil nad občutki in jezno zavrgel cigareto na rob cestišča. Slika te goreče cigarete ob pločniku se mi je zapekla v spomin. Zanimivo, kako to deluje. Aja, takrat sem razmišljal o Guinnessu, s katerim smo kmalu zatem nazdravljali. 🍻

Danes je dan brez cigarete, če komu to še ni jasno. 😜

Nikogar ne bom prepričeval, naj neha, ker je to zelo osebna stvar – tako kot so tudi visok sladkor, holesterol, pomanjkanje kondicije, poškodovana koža, kronična vnetja in druge zadeve, ki si jih skozi slabo življenje nabiramo. Če nehaš kadit, te dim dosti bolj moti, kot bi te sicer – to ni fajn. Pa mlajši se počutiš, kar zna postati težava v določenih krogih. Skratka, ne prenehat kadit, posledice so lahko neprijetne!

Sedaj pa nekaj zgodb o cigaretah. Poskusil se bom izogniti klišejem. 😉

Share

“Verjetno ne bo niti ta večer tisti pravi, ko bova spet skupaj,” je razlagal sosedi, ki ga je z balkona opazovala, ko je perilo z vrvi pobirala.

“Kam pa greš?” ga je zmedeno vprašala.

“K bivši, na rojstni dan njenega tretjega sina.”

Farbasto ga je pogledala, ugasnila čik in se brez besed v stanovanje umaknila. V to sršenje gnezdo se ne bo vtikala.

Spet sem si zavrtel pesem, ki mi je sprožila inspiracijo za to zgodbo. Tipične gospe, ki vtikajo nos v življenja vseh okoli njih in tragedija moškega, ki je zgubil ljubezen svojega življenja. A tale zgodba gre kmalu drugačno pot kot pesem … Ob poslušanju enostavno ne morem ostati hladen. Res dobro besedilo. “Balorda nostalgia.” (bedna nostalgija)

🚬

Vkopano je stal sredi deževne ulice.
Družba je odšla naprej. Ni opazila, da je obstal.
Jezno je strmel v goreči cigaret ob robu pločnika.
V ustih pekoči jezik in okus tobačnega dima.
Stekel je za družbo. "Guinness!" si je glasno zaželel.

Zgodba iz uvodnika. Sedaj pa oldies goldies … 🪩

🚬

Med ogorki cigaret na tistem pločniku je bil tudi zaključek njune zgodbe.

🚬

Za cigaretom je skrival svoje skrbi.

🚬

Odsotno je poljubljala cigaret, oči so zamišljeno opazovale množico turistov na pariški ulici.

Misli so odtavale k njemu, ki ji je Pariz prvič pokazal …

Podobna ulica, terasa podobne kavarne.

Navdušeno ji je pripovedoval o poeziji mesta, ona pa mu je z dlanjo nežno drsela po nogi, hrepeneča po njegovi pozornosti.

Takrat je bilo mesto ovira pred njeno željo po njemu.

Zato je Pariz sovražila. Zato se je danes vanj vrnila.

🚬

Na robu pločnika je sedela. Cigaret v eni in telefon v drugi roki. Zaskrbljeno je v ekran strmela. Dvignila je roko, si kratke lase razčesala in jih skoraj prižgala. Cigaret je panično zavrgla, drama je bila že prevelika.

“Ne vem, če sva za skupaj?” je utripalo na ekranu.

Zarezalo je v njeno staro rano. Deja-vu nekega drugega pločnika, drugačne frizure, drugega telefona, ampak iste bolečine.

Končno je prišel avtobus, stopila je nanj in drugi app odprla. “Čau, kako si? Že dolgo se nisva tipkala …”

🚬

Od prave šole je najbolj pogrešala vonj po cigaretnih ... Po odmoru, ko je učitelj prišel v razred in s sabo privlekel tisti duh navdušenja in resignacije, ki so ga mnogi furali kot njihov "main style".

🚬

Opazujem jo, ko zvečer sedi na verandi.
Gola. Elegantna. Kljub čiku v roki.
Danes, kot pred 40 leti, jo z istimi čustvi opazujem, obožujem.

🚬

“Kajenje skrajša življenje,” je vedela že od prvega cigareta. To dejstvo jo je takrat navdušilo.

Svojega življenja ni marala, dim pa jo je za trenutek zapeljal v duhovni mir.

Danes ta mir še bolj lovi, zato več pokadi.

🚬

Vdihi, globoki izdihi.
Cigaret.
Na vrhu hriba, deževni klepet.
Par besed.
Pozdrav, kmalu se vidimo spet.

🚬

Dovolj smo pokadili. Sedaj pa že pošteno smrdi in grlo že mal srbi … 😅 Se beremo naslednjič. 👋

Share

Žepe je polne kamnov imel.
10 žepov, najmanj 10 kamnov.
“Da me obtežijo,“ je razložil.
Bal se je, da bi v nebo poletel,
tako kot vsako noč v sanjah.

Zgodba je kombinacija spominov in … Kot otrok sem tako pogosto sanjal, da letim, da nisem bil prepričan, da se to ni zgodilo zares. Odskočil sem od vrtne terase in poletel okoli vrta, okoli hiše in nisem si upal pristati. Takrat sem se ponavadi zbudil. V sanjah nisem nikoli pristal. Na sanje o letenju me je spomnil promo bizarnega italijanskega filma, kjer otrok leti kot balon. Pa imel sem zapisano inspiracijo pri poslušanju pesmi “Le tasche piene di sassi” od Jovanotti … No, tako je nastala ta zgodba. 😅

Zdaj pa vprašanje … ali si upaš pogledati ta film?

🫠

"Sedaj pa savasana. Predstavljaj si, da se topiš …
Tako, počasi … Stapljaš se s tlemi …
Si eno z Zemljo …
Samo še luža si …
Marjan!
Nisem mislila dobesedno.
Prosim, počisti to s tal."

Meditiram. Mnogo. Tudi z vodenimi meditacijami. Pogosto z mislimi odtavam. Včasih celo kreativno. “Luža si!” … in iz tam ta zgodba. 😅

🫠

Ultimativni nerdy hipster je pisal sporočila v Comic Sans, pisal kodo v Comic Sains ... Največji prelom pa je dosegel, ko je začel razmišljati v Comic Sans. Takrat ga to ni več zabavalo.

Ta je tako stara, da … Mogoče že … Preverim … 2017. Skoraj 10 let nazaj … Dobil sem mail iz zdravstvenega doma, ki je bil spisan v Comic Sans ali pa videl objavo na steni. Takrat je bil ta font v zdravstvu še moderen iz razlogov dostopnosti.

🫠

#optimizacija #jezik #upgraded
#beseda #emoji & #hashtag #defined

Poskus hashtag zgodbe. Jezik, ki je bolj podoben modernemu. Še pripravljam emoji zgodbo, ampak me skrbi, da je ne bom razumel.

🫠

Pri 40 je doktor znanosti stopil v politiko.
Kmalu so ugotovili, da ima lažno osnovnošolsko diplomo.
Danes mu sin pomaga skozi 4. razred.

Tipična politična zgodba s preobratom. Politiki ne gredo nikoli nazaj v šolo, ker so nad sistemom, ki ga usmerjajo. Mimogrede, če imaš to težavo, sploh, če si pred kratkim nastopil v parlamentu, me takoj kontaktiraj, ker imam programsko rešitev zate. Da ne boš bremenil svojih otrok s tem. 😉

🫠

Zelo rahel spanec imam. Ne od vedno. Od dne, ko sem se mačkasto zbudil z napisom Tina4Eva na prsih. Bil je z žiletko izrezljan.

BTW Poznaš kakšno Tino ali Evo?

Ta pa je dejansko 10 let stara. Komu se je to zgodilo in ali se je to res zgodilo? Razlago prepustim bralcu. 🫠

Zbirka bizarnih je s to objavo zaključena. Vračam se v stari format. Mogoče. 😉

Share

“Na začetku je bil ustvarjen Internet.

To je razjezilo ogromno ljudi in v splošnem velja za zelo slabo potezo.”

Moral sem vključiti to zgodbo. Moral! Seveda je to spremenjen citat iz Štoparskega vodnika po galaksiji. Rabil sem izgovor da to objavim. Čakal sem primeren čas in, iskreno povedano, je primeren čas za to izjavo vsak dan in nikoli … In zato je že citat zgodba po sebi. Sumim, da sem začel s temi zgodbami samo zaradi objave tega citata. Dokaj prepričan sem v to.

🤪

Najraje je ob njemu ležala.
Čeprav ji je služba to onemogočala.
Nočno bitje je bila.
Čez noč je na skladišče pazila.

🤪

Vsakič, ko je prečkal cesto, je pogledal v obe smeri.

Tudi tisti dan, ko ga je povozila jadrnica,
ki jo je po cesti prevažal tovornjak.

Tole se mi je skoraj zgodilo. Ampak se mi ni. Sicer sedaj tega ne bi pisal, ampak verjetno bi nekaj podobnega pisalo na mojem nagrobniku.

🤪

Nad Ljubljano se je spustila tako gosta megla,
da so najstniki začeli po spominu masturbirati.

Pred leti je bil internet vic ali meme o tako gosti megli, da je Lidlov logo soncu najbolj podobna stvar, ki si jo Ljubljančan lahko privošči … In bilo je premalo perverzno za moje okuse in nastala je ta zgodba in …

🤪

Cvetlice in plevel.
Kdo ju je poimenoval?
Zakaj ni plevel cvetlica in cvetlica plevel?
Ene zbiramo, zakaj pa druge preziramo?

Sedim na travniku in napol meditiram. Opazujem moža, ki plevel iz trate koplje. Eno sadiko za drugo. Pedantno. Vprašam ga zakaj to počne: “to je moja meditacija”, mi odvrne. Kasneje smo imeli še debate o tem zakaj so ene bilke plevel, druge pa trava, ampak to je druga zgodba …

🤪

Luna ga je spremenila.

Ne hodi več, ampak skaklja.

Doma je že počil lestenec,
nočno omarico,
stekleno mizo v kuhinji
in sinov gleženj.

S to zgodbo tokrat zaključujem. Ni mi jasno kaj sem želel povedati. Je Luna oseba ali gre za naš satelit? Kako lahko tako visoko skaklja? No, za gleženj mi je jasno, ker se je res zgodilo. Sodelavec se je vrnil s sindikalne žurke z zlomljenim gležnjem, ker je drugi preveč dobro skočil (na njegovo nogo). Alkoholiščine pred več kot desetimi leti. Sledilo je več kot pol leta bolniške in rehabilitacije ... Toliko časa ga nisem videl, da sem skoraj pozabil nanj … Fajn cajti.

Objavil bom knjigo.

Te zgodbe so večinoma že tako stare, da sem pozabil kaj sem imel v glavi, ko sem jih pisal. Časovno so bile ustvarjene med letoma 2014 in 2022. Mnoge so me dobesedno presenetile, čeprav so prišle iz mojih možganov iz obdobja pred AI …

Skratka, tukaj imaš bizarne zgodbe. Šest v paketu, da količinsko ne pretiravam in zvodenijo v množici.

Share

“Sem vprašala svinjo,
če je res sanjala kukuruz.

Debelo me je pogledala.”

🤯

Poskusil sem napisati zgodbo o neskončni zanki.

Ni mi uspelo.

Začel sem znova.

🤯

Spet nisem spal.

Pred spanjem sem pozabil stisniti SAVE.

🤯

Te povedi imajo zavest.

Ko jih bereš,
delujejo kot besede.
Ko odmakneš pogled,
se ponovno spremenijo v črne madeže.

🤯

Samovozeči avto mu je presekal pot.

Zmedeno je pogledal.

Ni mu bilo jasno koga naj v pošlje 3pm.

🤯

Na telefonu se mu je pokvaril auto-correct,
ali pa ga je izklopil.

Ugotovil je, da ne zna več natipkati niti dveh besed.

Share

Definitivno te niso najbolj bizarne od tistih, ki sem jih izbrskal … Nisem želel začeti preveč surovo … Naslednjič objavim še en paket bizarnih zgodb. Nekoliko bolj bizarnih, verjetno. Za konec pa še slika letečega prašiča, ki išče koruzo na napačnem svetu.

“Joj, joj, jooj! Zobe mi kažejo in mi dom odklepajo!

Pa ne že spet?!

Tujci se spet hočejo z mano poigrati in me pol spet za rešetke potisniti ... Spet!

Danes ne!

OK! Ok ... Lahko me malo pobožaš, ampak samo malo ... Ja, jaa ... Takooo ... Še malo, še čisto malooo ...

Zakaj me dvigaš? Kam me neseš?! Ok, božaj me ... Kaj je to!? Kam gremo?! Premikamo se! Kako piha! Veter mi boža jezik! Pa ti me še naprej božaj, tako ja ... Gremooooo!”

In tako si predstavljam, da se počutijo posvojenčki iz zavetišč. Kaos misli, tisti dan, ko jih prevzamejo njihovi novi najboljši prijatelji, ki so jih v verjetno preteklosti večkrat obiskali, se z njimi družili, sprehajali … In niso bili edini. Zato najprej nezaupanje, ker je bil večkrat tako “zlorabljen”. Ampak danes, končno, gre v nov dom.

🐶

Vsakomur, ki si je zanj vzel pet minut, je moral povedati, kako se mu je z Janezovo pomočjo življenje obrnilo.

“Bil sem brezposeln, osamljen, v depresiji … Na robu. Po eni prekrokani poletni noči sem nekje ležal in gledal v luft.

Takrat je nebo presekal najsvetlejši utrinek ever. Zaželel sem si, da bi imel ob sebi nekoga, ki bi me imel rad in skrbel zame. Bil sem obupan. V vesolje sem poslal zadnjo prošnjo.

Ob meni je nekaj zarenčalo. Zverina je bila v še slabšem stanju kot jaz. Kožuh je imela zlepljen od blata in krvi. Grozno jo je bilo videti. Verjetno me je nameravala ugrizniti.

Jaz pa sem to zver objel in odnesel domov.

Zanj sem poskrbel tako, kot sem si želel, da bi nekdo poskrbel zame.

Zato sem tudi nehal piti. Od takrat je minilo pet let.

Pet svetlih let z mojim najboljšim prijateljem.”

Morala zgodbe? Bil je navdih, ki sem ga bil shranil pred par leti v zapiske. Verjetno, ko je sosed prebil še eno noč v skladišču bloka s pivskimi prijatelji in ob zori začel rjoveti kako je svet krivičen do njega. Mislil sem si “upam, da te vsaj en pes posvoji, da boš dobil nek smisel” ali nekaj podobnega. Sedaj, ko je ta izkušnja že davno mimo, sem lahko zgodbo bolj romantično zapisal … in to je to. 🐕

↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

🔃 Zgodbe iz arhiva

Sedel je na obali in v tišini opazoval psa, ki se je z valovi lovil.

Vzel si je psa, da ne bi več bil razočaran v ljubezni. 

"Prostor, prostor!" je kričala na psa. Začudeno jo je opazoval.
Sin se je ulegel na posteljo ... Upajoč, da se kričanje zaključi.

Vetrič je majal drevesa in kodral valove v ritmu poletne pesmi.
Domačin je ob morju užival, veter mu je občasno slano osvežil obraz.
Nedaleč stran je na klopco sedel starejši par.
Veter mu je prinesel drobec njunega pogovora: »Danes pa piha ko pés!«
Nasmehnil se je in si v mislih naslikal velikega psa, ki z morja piha in mu osvežitev podarja.

🐾

Naslednjič: Nekaj bizarnosti 🫠

Spomladanske počitnice … Pavza za otroke, nov izziv za starše oz. priprava na poletno rutino. Danes je tudi dan “Opusti vse in vzami knjigo”. Ali je bil prejšnji teden? Malo sem zamešal datume, ker sem na počitnicah … 😉

—

Dan pred še enimi počitnicami.
Pred njo predolg seznam pomembnih malenkosti.
Oblačila za otroke — trikrat preverjena.
Prigrizki za pot, zdravila, rezervacije ...
Tudi njegove stvari, sam vedno pozabi.

Pogled ji pade na knjigo na kupu oblačil.
Zaznamek nekje na začetku, še od jesenskih počitnic stoji.
Hrepeni po branju, po času zase.

Nekoč ni rada brala, ko je še čas imela.
Bil je prepoceni, da bi ga opazila.

Zloži gate in eno vrstico prečrta.
Naslednja: rezervni čevlji.

👒

"Lovro, Solzice gredo z nami na dopust."

"Mami, počitnice so za počitek! Ne bo časa za to!"

"Knjiga ima samo enajst kratkih črtic. Prebereš jo v enem dnevu."

"Ma zakaj ravno na počitnicah?"

“Doma nikoli nimaš časa.”

"Mami? Jaz nimam časa?"

"Oba nimava. Zato bova ob morju brala. Vsak svojo knjigo."

"Ti maš tudi domače branje?"

"Ne. Jaz imam počitnice."

—

Prijetne počitnice ti želim, če jih seveda imaš. 👒

↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

🔃 Zgodbe iz arhiva

"Na preveč načinov se te želim."

"Vem, vem ... Malo se je zavleklo, pa dopust sem imel. Jutri pridem inštalirat opremo." 

Hladna kaplja mu je po obrazu spolzela. Spet je namesto ljubici pisal ... 
"Ok, dobro se je izteklo," si je oddahnil.

Deklica s TV obsedena je sanjarila, da bi postala žena bogataša. 
"Živela bi na dopustu!" je navdušeno sanjarila. 
Odrasla je, postala feministka, se emancipirala. Danes je fashion-travel influenserka, z njo je obsedenih na tisoče deklic ...

Nisem izgubil razuma. Namerno sem ga zapustil.
Zdela se mi je zanimiva izkušnja, dopust v neznano, sproščeno, brez omejitev - brez sebe.
Odhod je bil osvobajajoč, vrnitev pa … še delam na njej, se mi zdi. 
Se spet pogovarjam sam s seboj?
Me še bereš?

👒

Naslednjič: Zorni kot je pomemben. Ali pač?

Iskal sem temo za danes in naletel na biokemika Alberta Hofmanna, ki je sredi druge svetovne vojne vzel LSD in se s kolesom odpeljal domov. Zgodilo se je v Baslu, v Švici. Sredi svetovne vojne je raziskoval halucinogene … To mi je zanimivo, ker si ne znam pomagati, da ne bi potegnil vzporednic s trenutnim svetom – Švica ni sodelovala v vojni, ampak ni bila izključena. Po nesreči so jo nekajkrat zavezniki bombardirali, kraj Basel pa je bil zelo blizu vojnih področij.

Nekako tako se trenutno počutim. Smo izven, ampak nismo. V pričakovanju “ups” situacije, ko bo nekdo zadel nekaj našega, ker … “AI napaka” je danes aktualen izgovor. Smo v mehurčku in nismo. Kot Hofmann, ki je eksperimentiral in med tistim kolesarjenjem najprej mislil, da se je zastrupil (slabo mu je bilo), kasneje pa je v knjigi napisal, kako je videl barve, doživel razodetje ali nekaj podobnega … Retroaktivno, ko nekaj preživiš, je zgodovina in predvsem zgodba lepša … Ok, dovolj o tem. Pred nami so kolesarsko zadete zgodbe! 😂

🚲

Živel je v mirnem nevtralnem kraju.
Raziskovalec, ki bo svet izboljšal.

Po službi na bicikl, vojna je gorivo požrla.
Malo zadet od zadnjega poskusa.
Soseda na balkonu je čarovnica postala.
Ulice so dihale.
Prepričan je bil, da umira.

Na trati pred hišo se zbudi.
“Čisto novi svet!” si misli.
Glava mu brni.
Zrak režejo sirene ...

🚲

Sedel je za mizo in sanjaril o dnevu, ko družabno kolesarjenje skozi mesto ne bo več akt bio-terorizma, ampak le izražanje lastne svobode.

Svobode, kot je obstajala pred 1984, pred prepisovanjem zgodovine.

Tale zgodba je bila spisana leta 2020, v času Covida in kolesarskih protestov. Ko so se Ljubljančani spravili iz cone ugodja proti svetu, ki jim ni bil všeč. Takrat sem bral knjigo 1984 in zato sem zgodbo nadaljeval v temo prepisovanja zgodovine, kot se to dogaja v tisti knjigi. Niti v najhujših morah si nisem predstavljal, da se bo leta 2026 to dogajalo v zahodnem svetu (v ZDA, ki so zgled nekaterim našim kariernim politikom). Ne vem, če bo tokrat kolesarjenje kaj pomagalo … Sedaj imajo AI, da jim pomaga.

🚲

Sonce mu je žgalo v oči.

V pižami je sedel na balkonu. Okušal je trpko kavo prejšnjega dne.

Opazoval je parkirišče pod blokom. Nasmejani znani neznanci so se odpravljali na kolesarjenje, na vikend.

Nasmehnil se je. Svet se je počasi osvobajal. Sonce ga je prijetno objelo …

↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

🔃 Meni najdražje, iz arhiva

Bil je vedno v gibanju. 
Nikoli ni čakal, vedno je ustvarjal, spreminjal, podiral … 
Rad je ponavljal: ‘Življenje je kot bicikel, moraš ga goniti naprej, da ne izgubiš ravnotežja.’

Stari bicikel je imela.
Vsako pomlad ga je obrisala, verigo naoljila, gume napolnila …
Skrbno ga je vzdrževala.
A nikoli ga ni vozila.
Čakal je nanjo.
In ona nanj.

Subscribe now

🚴‍♀️ Tematske objave

Naslednjič: Ma kdo bo to bral?! 👒

12. aprila 1961 je Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je zapustil Zemljo. Poletel je v neznano — v času, ko nihče ni mogel z gotovostjo napovedati, kaj bo vesolje storilo s človeškim telesom. Ali je preživetje sploh mogoče …

Te dni pa se je zaključila misija Artemis II. 65 let po prvem človeškem poletu v vesolje in več kot pol stoletja od zadnjega obiska Lune.

Zdi se mi, da je to kar dober trenutek za novo serijo vesoljskih zgodb.

Sploh ker spet berem eno takšno knjigo. Pravzaprav niti ne vem, ali sem kdaj bral kaj drugega … Včasih imam občutek, da to zgodbo berem že več let.

The Reality Dysfunction sem vzel v roke, ker jo je nek ZF pisatelj priporočil na Threadsu.

In ne boš verjela, kolikokrat sem ga zaradi tega preklel. 😅

Knjiga naj bi imela 995 strani. Moja Kindle verzija jih ima čez 1200. Berem jo že tako dolgo, da je postala del mojega vsakdana. Sej bi bilo vse ok, če to ne bi bila ena najbolj brezupnih ZF zgodb, kar sem jih kdaj bral … In hkrati ena najboljših.

Naslov pa kot da bi ga vzeli iz naše trenutne realnosti.

Nič.

Lotim se vesoljskih zgodb.

Da vidim, če mi kaj uspe.

👽

Preganjajo ga vesoljci, ki ga nikoli niso ugrabili in niso eksperimentirali z njegovim telesom in dušo.

Vse si je zamislil zaradi psihične iztrošenosti, mu je razložila zdravnica.

Zato se je zaklenil v omaro, ki ni obstajala.

—

Priznam, to zgodbo sem objavil samo zato, ker mi je tako fajn bizarna. Mimogrede, pripravljam tudi eno objavo bizarnih zgodb. Pri njih je najtežje ugotoviti, »kaj je avtor želel povedati«, in ker niti meni včasih ni jasno, katera interpretacija je »prava«, so mi tako všeč in jih bom delil s tabo čez nekaj tednov.

☄️

Projektil je drvel s hitrostjo 28.000 km/h okoli Zemlje. Stisnjen v kovinski komori je lovil ravnovesje med šumom radijske zveze in lastnim dihanjem.


Zahreščalo je: "Gagarin, si tam?! Kaj vidiš?!"

Zbral je pogum in pokukal skozi okence. "Vesolje je črno, Zemlja je modra. Najlepša modra!"

—

Iz naslovne teme. Spomnil sem se na ta polet, ga malo “pogooglal” in spisal zgodbo. To je vse.

🛸

Nebo so prekrili leteči predmeti. Bili so različnih velikosti, a vsi večji od nogometnega stadiona. Svet je obstal. Nato razpadel v paniko.

Več dni so najpametnejši ljudje z najsodobnejšo tehnologijo zaman poskušali vzpostaviti stik.

Človeštvo ni opazilo, da so se mravljišča praznila, črni trakovi pa zbirali na površju. Mirno. Organizirano.

Nikomur ni prišlo na misel, da niso prišli zaradi nas.

—

Ideja za to zgodbo mi je prišla ob branju kratke zgodbe “Of Ants and Dinosaurs” od Liu Cixin. Mislim, da je bila v sklopu ene zbirke zgodb. Ne spomnim se točno. Definitivno zanimiva satirična alegorija. Če imaš par urc časa, ti jo priporočam. Tu zgoraj je link na celotno besedilo. 😉

🐜

↘️ Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

🔃 Meni najdražje zgodbe, iz arhiva

“Glej ta opis! Ogromna vesoljska ladja, ki že milijarde let drvi skozi vesolje s hitrostjo 109.033,20 km/h, je samozadostna, se avtomatično obnavlja, na njej živijo inteligentna bitja, ki v neki fazi razvoja zapadejo v samouničevalne vojne, ki prinesejo konec civilizacije, za ladjo pa le konec enega cikla ... Ma kam je šla ta znanstvena fantastika?!”

”Veš da si ravnokar opisal Zemljo?”

🛸

"Si kdaj razmišljal kaj vse je tam zunaj? V vesolju?"
"Sem. Zato sem Zemljo izbral."

🛸

"Veš, da ni več prave noči nikjer na Zemlji? Nikamor ne moreš iti, da bi videl pravo črno noč in zvezde mlečne ceste."

"Ti si premlad, da bi vedel, ampak to je namerno."

"Kaj?!"

"Nek ponesrečeni eksperiment z nekim orožjem je leta 2026 uničil vse električne naprave in ljudje smo takrat prvič videli pravo črno noč."

"Waw, moralo je bit divje lepo!"

"Pred tistim letom nas je bilo na planetu okoli 10 milijard ... Zdaj nas je ... Koliko?"

"Nekaj manj kot tri milijarde."

"Ljudje niso prenesli pogleda na pravo vesolje."

🛸

Pred dvajsetimi leti so Zemljo zadnji migranti zapustili.

Vsak mesec jim pošljemo raketo s svežimi živili, saj na Marsu še vedno skoraj nič ne raste in živina ne preživi.

Ironično – na Mars so migrirali ljudje, ki so na Zemlji migracije aktivno zavirali.

Tisti ljudje, ki so degeneracijo planeta pospešili.
Prav tisti ljudje, ki so na Mars zbežali in nas lastni usodi prepustili.

Prav ti ljudje bodo čez dvajset minut to sporočilo dobili:

"Raket nam je zmanjkalo. Novih pošiljk hrane ne bo."

🛸

Presenečeno je strmel v nebo, proti polni Luni, ki je razpadala.
Padel je na kolena, zagrabila ga je panika.
Zamrznil je, ko so mu misli divjale.

"Kam naj se skrijem?!"
"Obstaja sploh lokacija, kjer bo kaj peživelo?!"
"Prekleti politiki in njihove vojne igre, vse nas bodo ubili!"

Paniko je nadomestil obup.
Sesedel se je na tla in se stisnil v klopčič.
Solze so mu zameglile pogled, premazale VR očala.

"VR očala," je jezno zamrmral.
Snel jih je in odvrgel na posteljo.
"Tole je postalo preveč resnično," si je priznal.

Po več tednih, se je stuširal in stopil ven, zaužiti svet, ki ga je sedaj cenil z novimi očmi.

🛸

Naš svet se je zaključil ob novem letu.
Nihče ni videl napadalcev. Nihče ni opazil raket in laserjev iz vesolja.
Pomešali so se z našimi zadnjimi ognjemeti.

🛸

Subscribe now

🛸 Tematske objave

Naslednjič: Kolesarjenje osvobaja 🚴‍♀️

Vsako leto sta jih z mamo barvali.

V osnovni šoli z vrečkami z magičnim prahom in nalepkami, v srednji pa s čebulnimi lupinami in elegantnimi odtisi listkov.

Danes ne ve, katero metodo bi izbrala.
Obe sta bili mamini.
Ampak danes je ona mama.

🐇

"Tata, zakaj praznujemo Veliko noč?"

"Ker je Jezus vstal od mrtvih."

"In kam je šel?"

"V nebesa."

"In kaj ima to veze z jajci?"

Oče je zamišljeno spil kozarec temne tekočine. "Mamo vprašaj, nekaj moram v garaži rešit." In odšel.

🐇

2047. Družina se dobi ob veliki noči. Mladina nesrečna, ker je babica obisk v živo zahtevala. Celo “mrtvo” šunko je iz nekje privlekla. Po občutku krivde je dišala.

“Babica, a bomo tudi zmolili eno?” se je Tliya pošalila.

“Ne ne, sem že sama opravila. Z njim imava pogovore 1:1,” ji je pomežiknila.

Zatem jim je ponudila še sintetično šunko in neživalske pirhe.

Z užitkom so pojedli. Skupaj.

🐇

Share

🔃 Zgodbe iz arhiva 🥚

Velika noč. Otroci tekajo okoli in iščejo skrita jajca.
Starši jih opazujejo, s kozarci v rokah.
Eden zamišljeno vzklikne: “Kaj imajo jajca veze z zajci?!”
Nihče mu ne odgovori.
Otroci zakričijo.
Zadnje jajce se premakne.

🥚

“Kakšne plane imaš danes?”

“Nič takega, napil se ga bom.”

“Čaki, ne boš z družino, zaključek posta, pojedina ...”

“Tako je.”

“Torej zalivaš konec alkoholnega posta?”

“Ah ne, cela družina pride. Piti moram, da preživim.”

🥚

Velika noč. Otroci tekajo okoli in iščejo skrita jajca. Starši jih opazujejo, s kozarci v rokah.

Eden zamišljeno vzklikne: “Kaj imajo jajca veze z zajci?!”
Nihče mu ne odgovori.

Otroci zakričijo.
Zadnje jajce se premakne.

Naslednjič: Vesolje! 👾

Še vedno se privajam na oblikovne spremembe platforme Substack. Čeprav so bile minorne, me na nekem nivoju še vedno živcirajo. Podobno je s preklopom ure. Zgodi se in ni moja odločitev. Prilagoditi se moram in zato me nervira. Ne zanimajo me prednosti nove časovne nastavitve, ker je jaz nisem izbral.

Kako pa gre tebi?

⏰

Počutila se je odlično kljub dolgim uram dela in kratkemu spancu.

Pogledala se je v ogledalo …

⏰

Z njo ni bilo nikoli dolgčas,
tudi ko sta čakala v vrsti na pošti.

⏰

Pogrešala je čas,
ko ji je njegov pogled
sprožil mravljince po telesu.

⏰

Poklicala ga je, da bi se zadnjič poslovila.

Kolcalo se mu je, ko je njene besede poslušal. V ozadju je slišal temni veter, pisk vlaka in zvok puhanja parnega kotla. Vedel je, da za vedno odhaja v čas, kjer on ne bo nikoli doma.

—

Ta mi je tako všeč. Predvsem zato, ker nimam pojma kaj se dogaja v njej. Glavni protagonist je čas. Mogoče potovanje skozi čas? Ali ona umira? Slike so zelo žive, ampak vsakič nekoliko drugačne. Sam sebe sem presenetil! (spisano marca 2023).

In zato s to zgodbo zaključujem to objavo. Odprto. Fantastično. 😍

🔃 Zgodbe iz arhiva

Zadnjič so premaknili uro na zimski čas. 
Prepričani, da se bodo čez pol leta vrnili v poletni. 
Žal poletje za mnoge nikoli ni prišlo … 

Zadnjič smo uro premaknili.
Zadnjič je listje rumenelo in padalo z dreves.
Zadnjič smo skupaj nazdravili in pekli kostanje.
Zadnjič smo se objeli.

Zadnjič …

Naslednjič smo te že na zadnji poti pospremili.

Z meditacijo je upočasnil srce, čas se je upočasnil. 

Ugotovil je, da z rednim treningom lahko srce še bolj upočasni - hotel je videti ali lahko tudi čas popolnoma ustavi.

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Jajca od zajca! 🐰

🇸🇮 Slovenske zgodbe

Danes potekajo neke volitve. Vseeno kakšne. Dokler imamo volitve, bom poskrbel, da sam izberem “najmanj slabo opcijo” in ne bom outsourcal odločitve. Zato grem volit in tudi tebe vabim na “sprehod do volišča”. ✊

🇸🇮

Oboževal je svojo državo in sovražil vlado.
Zato je vsakič izvolil novo.
”Sovražnike je treba higienično menjati, kot gate,” je razlagal.

🇸🇮

Največja zmaga politikov je bila, ko so volivce prepričali, da njihov glas ne šteje.
Od takrat nimajo več prave konkurence.

🇸🇮

Bil je vedno najbolj glasen v gostilni, na parkirišču in sploh na Facebooku.

Država je bila kriva za vse.
Za službo.
Za plačo.
Za vreme.

“Volitve bi bile nelegalne, če bi kaj spremenile,” je rad modroval.

Že trideset let ni volil.
Niti za župana.

Drugi so odločali.
On je le komentiral.

🇸🇮

“Sej sva kolega, spoštujem te, ampak kaj pa ti je blo, da si šel v politiko? Med tiste prasce!? Ne bom te volu. Nikol ne grem volit, ker so vsi isti!”

“Vsa čast. Take rabmo.”

“A me zajebavaš?”

“Ne. Resno.

Ni te treba prepričat.
Ni te treba poslušat.
Ni se mi treba smehljat.
Si na moji strani.
Ker si brez glasu.

Dejva še eno. Častim!”

🔃 Zgodbe iz arhiva

Prazne obljube so kot srebro prodajali.
Šele čez leta se je javnost o resničnosti spraševala.
A imeli so dovolj denarja, da so platforme prevzeli.
Oči in ušesa so kupili.
Svojo resnico postavili.
In laži za pravo resnico prodajali.
Volitve so zmagali.
Nasprotnike so izbrisali.

“Kaj je resnica?” Nihče ni več vprašal.
Resnica je postala senca, ki pleše po praznih ulicah, ko žarometi razsajajo laži, medtem pa svet slepo ploska.

🇸🇮

Oče nas je zvlekel na vsake volitve. Zdelo se mi je, da so skoraj vsako nedeljo.

“Preverijo, da si res ti, ker imaš samo en glas, da poveš kaj si želiš. Ne bi bilo prav, da ti ga kdo vzame,” je razlagal medtem, ko sva stala za njim, on pa je obkrožil številko na listu. Bil je velik mož.

Zato še danes, čeprav komaj hodim, navdušeno volim ob vsaki priložnosti.

🇸🇮

Ogromno časa je investiral, da so ljudje na drugi strani zaslona poznali njegov politični prav.

Volišče ga že dolgo ni videlo.
Ni imel časa za manj pomembne stvari.

🇸🇮

Novi predsednik je zmago dobil, ko je oponent izjavil, da ne misli uporabljat rodilnik, ker je futurist. Intelektualci so napolnili volišča.

🇸🇮

Iz predala je potegnil skrbno zloženo pionirsko kapo. Kroj mu je še vedno ideološko pristajal. Naredil je selfie in ga objavil na Instagramu. Užival je v druženju modernega z zastarelim. Njegovi volivci tudi, je sklepal.

🇸🇮

Večina, ki je želela spremembe, ni hodila na volišča, ker je na njih vedno zmagala voleča manjšina.

🇸🇮

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Kaj pa zdaj?

🐦‍⬛ Ptičje zgodbe

Substack je spremenil orodja za urejanje. Okvir nima več »word wrapa« in je postal neuporaben. Zato je postavitev tokrat nekoliko drugačna … Razmišljam, da bi prešel na lastno platformo, kjer bi bile zgodbe lahko bolj izpostavljene … A to je druga zgodba. Tukaj smo zaradi ptic! 😅

🦢

Ni bilo reke, da bi gregorčke spuščali.
Pomlad se je brez ceremonije pojavila.
Skoraj neslišno, kot nekdo, ki ne mara pozornosti.
Nekega dne ga je žvrgolenje ptic prebudilo.

Po nekaterih delih Slovenije se v tem času po rekah spuščajo ladjice z lučkami. Odličen obred, sploh za vzgojo otrok … Kjer sem odraščal, tega ni bilo, zato je zgodba nastala bolj iz presenečenja, “da to sploh obstaja.” Pri nas smo samo rekli, da se ptički ženijo, in nekaj se je dogajalo v cerkvah …

🦢

“Pravijo, da se ptički ženijo,” je zjutraj ob kavi odsotno pripomnil.
“Ja,” mu je s podobno vnemo odvrnila.
Oba sta ven gledala, ptice na vejah opazovala.
“Nekdo zunaj je srečen,” sta se oba strinjala.

Da ne bo samo cukrasta ljubezen … Tisto dobiš v prejšnji številki. Pomlad lahko izpostavi tudi prelom med naravo in stanjem v družini … In to na najbolj subtilen, boleč način.

🦢

Sedela sta tesno skupaj.
Ni ju zeblo.

V bujni travnik sta gledala.
Poln barv in opojnih vonjav.
Čebele so delo imele.
Druge žuželke so navdušeno brenčale.
Pomlad je naredila svoje.

Z droga sta pojedino opazovala,
ki jima jo je pripravila.

🦢

Fokus naj bo na naravi, saj je Gregorjevo njen praznik. Tebi pa samo opozorilo, da je zadnji čas, da zimsko rutino zamenjaš s pomladno: vsak dan na sprehod, tek ali trening in veliko zelenjave, preveč zelenjave v vse obroke! Pretiravaj z zelenjem! 🥬🥦🥒

Ko sodelujemo z naravo, se bolje počutimo, potrebujemo manj zdravil in smo manj tečni. 😉

🔃 Zgodbe iz arhiva

Zgodilo se je brez medijskih napovedi, brez VIP intervjujev na TV, brez okroglih miz z intelektualci ... Ljudje vedo, danes se ptički ženijo, danes se čustvena pomlad prične. Gregorjevo ne potrebuje reklame.

—

Za Valentinovo so gesto Ljubezni pričakovale.
Od njega je niso dobile.
Bil je po starem.
On je ljubil za Gregorjevo.

—

“Odkar sem s tabo, letim!”
“Mene pa pristanek skrbi ...”
“Če bi se ptiči sekirali s pristankom, ne bi nikoli vzleteli.”

🦢

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: V nedeljo imaš samo en opravek

👩 Ženske zgodbe

Osmega marca ne smemo ignorirati zaradi “udobja”. Prehitro si ga bo kakšna naslednja vlada prilastila, ga preimenovala v nekaj manj svetega ali pa ženske razdelila na tiste z otroki in tiste brez, ker “kariera” (ali kaj podobno nerelevantnega). Mogoče pa koga razjezim.

"Nočem nazaj! Vsakič se tragično konča! Pa ne samo to, pot je polna trpljenja! Dovolj imam!"
"Jezus, izbira ni tvoja. Nazaj moraš, da se človeštvo uči."
"Prav, če že moram ... Tokrat bi bil ženska v zahodni Aziji!"
"Božjemu sinu res ni treba toliko trpeti ..."

Začel sem skrajno blasfemično. Ker je daleč, ker je skrajnost. Tukaj bi lahko razlagal politiko, ampak je ne potrebuješ. Zamisli si najhujše, kar se ti lahko zgodi kot ženski (četudi si bralec), in to začuti globoko v sebi. Upaj si. In ko prideš ven, se odloči.

"Stari, ni mi jasno!
Idealna ženska!
Oboževala me je - prenašala vsa moja podjebavanja ... 
Veganka, ampak je probala krvav stejk, ker sem ji ga JAZ ponudil!
Vedno je poskrbela zame, tudi ko je imela fešto.
Ni mi jasno ...
Danes mi še na fejsu ne odpiše!"

"Hmm, kaj si pa ti storil zanjo?"

Bolj domače področje. Zelo stara zgodba. Spisal sem jo leta 2019. V drugem življenjskem obdobju. Všeč mi je njena grobost, njena intima. Še vedno imam pred očmi kolege, ki so se bahali “kaj vse prenašajo njihove partnerice,” kako gredo “iz sebe”, da poskrbijo za “kralja”. In še vedno mi povzroča močne fizične reakcije.

Uspelo jim je.
Prepričali so jih.
Močno vojsko so ustvarili.

Napadale so sebi podobne, uspešne ženske.
Jih blatile. Jim metale polena pod noge. 
Jih z nepomembnostmi zamotile.
"Protokola se ne držijo!"
"Poglej, kako se oblačijo! Šminka v parlamentu, večerna obleka, visoke pete?!"

Proti njim so glasovale, tudi ko je šlo za pravice žensk in šibkejših.
Se lastnim pravicam odpovedale.
Za svoje kralje so poskrbele, da jih uspešne ženske niso več zmotile.

Bližajo se volitve in digitalno bojišče je iz dneva v dan bolj brutalno. Tokrat me je zadela objava neke gospe na Threadsih. Njen Instagram je galerija brezhibnih kadrov; enako velja za gospe, ki so jo v komentarjih podpirale. Skupaj so obrekovale “neposrečen” posnetek skupine prepoznavnih slovenskih političark.

Fotografija je bila očitno izbrana z enim samim namenom: da pokaže, kako “grde” so te ženske. Kako so neprimerno oblečene. Kako je ena presuha, druga predebela, ena preveč naličena, druga premalo. Skratka: z njihovimi telesi in videzom je nekaj hudo narobe – in zato so, po njihovem mnenju, slabe političarke. Predvsem zato.

Sanjam o dnevu, ko bomo znali ženske v politiki kritizirati tako kot moške: po njihovem delu, odločitvah in odgovornosti. O dnevu, ko ženske ne bodo več napadale drugih žensk zato, da bi zaščitile (manj) sposobnega moškega …

Draga bralka, želim ti najbolj ženski dan žena doslej! 😊

🔃 Zgodbe iz arhiva

Meliti smo zaupali.
Tolsta ženska, nam je stregla že vsaj 20 let.
Prijazna, "še eno rundo" je vedno odobrila in prekinila vsak prepir.
V njeni izmeni ni bilo pretepov.
Vsako leto je par gostov izgubila.
"Nehali so pit," nam je z nasmeškom potožila.

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Se kdo sploh še poroči?

Malo prehitevam in vem, da bo zima verjetno še pokazala čekan ali dva, ampak mudi se mi ven! Na milo sonce, v blaten gozd, skozi premražene sence, ko je objem sonca še topel in ne vroč … Njen nasmeh pa … Ok, me že nosi pomlad. 😅

Bil je zima, ona poletje.
Najlepše sta se imela spomladi,
jeseni sta si pavzo vzela.

S hitrostjo 300.000 km/s je treščil vanjo in ji narisal nasmeh.
Sončni žarek kot drugi, ampak ona ni bila več ista.
Pomlad je v njej nekaj premaknila, jo spremenila.

Hehe, to pa je bil star draft iz 2016! Noter je pisalo “S hitrostjo XXX km/h je treščil vanjo. Narisal ji je nasmeh. Prvi pomladni žarek” pa pripis “Hitrost svetlobe vpiši zgoraj”. Ta del je ostal, vse ostalo pa je spisano na “čisto čisto sveže”, ker imam nekoliko drugačen stil od takrat.

Nas svoji terasi, svojega stanovanja, plačanega s svojim kreditom.
Kozarec črnega vina.
Pomlad se lahko prične.

Želim ti, da ti odobrijo stanovanjski kredit, če ga še nimaš. 😉 Če pa imaš že vse urejeno, ne pozabi uživat v temu. Kljub težkim obrokom. Pojdi na balkon, teraso, na vrt ali samo ob okno. Za uro ali dve in z užitkom spij tisto pijačo, ki ti je tako všeč in nimaš časa jo v miru uživati. Pa čeprav še ni večer, pa četudi dežuje in je treba stanovanje počistiti in … Vse lahko počaka, le užitek ne.

🔃 Pomlad iz arhiva

Njuna ljubezen je prišla kot marčevski sneg. Prišla je, ko so že vsi pričakovali toplino prihajajoče pomladi. Upali so, da se ne bo obdržala. Kot marčevski sneg.

Rad se vračam k njej. 
Všeč mi je njen vonj. 
Diši ženstveno ... Spontano, sveže, pomladno, divje in pomirjujoče. 
Diši po domu. 
Rad se vračam domov.

Bolel jo je hrbet, zapestje desne roke, biceps na levi in obe koleni, ampak se ni pritoževala. 
Meteorološka pomlad je bila v razcvetu in dovolj je odlašala. Zimo bo iz stanovanja pregnala, tudi če bo v smeti zato odletelo pol skrbno nabranega imetja!

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Brutalno!

💖 Ljubezenske zgodbe

Spet smo imeli v službi delavnico. Tokrat o vrednotah. Pa veš, kaj sem ugotovil? Da je ljubezen moja najvišja vrednota (vsaj v tem trenutku). Če se potopim v preteklost, je ljubezen tista, ki me je pripeljala do dejanj, »ki jih ne bom nikoli naredil«, me zvlekla iz cone ugodja, me prisilila napredovati, me spremenila … Z njo sem premagal veliki temni strah neznanega, tujega …

Skratka, zlorabimo praznik cvetličarjev in uvoznikov iz Kitajske, ki so ga imeli pretekli konec tedna, za nekaj prave romantike. Ljubezenskih zgodb mi ne manjka. Ampak objavim samo par, da sladkor ne bo preveč zob načel. 😊

Izgubljen na morju.
Izgubljen v vesolju.
Izgubljen v času.
V ljubezni, izgubljen.
Izgubljenih besed.
Brez besed.
Izgubljen.

🌊 Tole sem spisal jeseni 2023 in mi je zdaj kot puščica prebodlo pogled in ukradlo pozornost. Začenjam torej sladko-grenko. Tista močna čustva, ko še začetna zaljubljenost gori, ko se popolnoma izgubiš v kaosu občutkov in tega ne znaš povedati, si navdušen, obenem pa te je strah, da druga oseba tega ne bo razumela, in … si izgubljen. Ker ko si anksiozen, je tudi ljubezen dramatično anksiozna.

Nujna ljubezenska zgodba je do
polne stabilnosti napredovala.

Zadnjo težavo sta
z dišečo svečo odpravila.
Kopalnica je po vanilji dišala.

🕯️ V prvi verziji je zgodba imela besedno zvezo “kakec svečka”. Bila je precej bolj neposredna in ni puščala prostora za drugačne interpretacije. So pa stvari, ki jih prinese skupno življenje in so v odnosu še vedno malo tabu. Jutranje odvajanje je eden takih; nekateri te meje nikoli ne prestopijo, a tudi to je del sprejemanja. Prva rešitev mladega para je dišeča svečka, ki “požre vonjave”.

V meni je še zelo živ spomin na lov za pravo svečo v TK Maxxu: nobena ni bila “ta prava” in po dobrih tridesetih minutah ovohavanja me je glava konkretno bolela. Na koncu sem eno preprosto izbral, ker vonjev tako nisem več ločil … Mislim, da je dišala po “cappuccinu”.

Po vsem tem času jo še vedno navdušijo tiste male stvari ...

Kot prhljaj, ki mu je z brade na majico padel, 
ko si je med razmišljanjem brado česal.

On tega ne razume,
je pa vesel, da je to ne moti.
"Očitno ljubezenski filter še deluje", si misli.

Zato se bo še malo potrudil.
Se splača.

Uf, to sem spisal junija 2021, pa zdi se mi kot včeraj. Pa ne samo zato, ker čas hitro mine, ampak ker še vedno tako čutim.

Ljubezenske pesmi, 
ki jih je napisal le zanjo, 
skrbno hrani v mapi Spam.

Še ena iz iste seanse pisanja. Pesem je bila. Italijanska, seveda.

"Nono, imaš kakšno skrivnost kako dobiti pravo ljubezen?"
"Ljubi jo, kot da je tvoja zadnja."

November 2019. Edina prava resnica v življenju. Ne delaj na pol, ne sprašuj se, če bo “kdaj boljše”. Ti imaš v rokah eno od dveh vajeti, ne izpusti jo in se izgovarjaj na drugo. Zakaj sem tukaj uporabil besedo “dobiti” in ne “obdržati”?

"Reci ji, da je lepa in se poigraj z njenimi lasmi."
Stričevi ljubezenski namigi so bili vedno zelo enostavni in predvsem vintage. 

Še zadnja iz novembra 2019. Ne spomnim se iz česa sem to pobral, da se poigraš z njenimi lasmi. Ampak definitivno, reci ji, da je lepa, čeprav je samoumevno. Mene še vedno šokira, ko mi to ona pove. 😊

❤️

🔃 Ljubezen iz arhiva

Vzel si je psa, da ne bi bil več razočaran v ljubezni. 

Njuna ljubezenska zgodba je bila strastna, 
kot poletni nalivi. 

Trajala je dolgo, 
kot poletni nalivi.

"A veš, da večino tvojih objav sploh ne razumem?"
"Vem ...  Ampak te to moti, spremeni kaj med mana?"
"Prav nič. Ljubezni razum ni nikoli omejeval."

Nekoč je mislil, da se ljubezen šteje le v njenih orgazmih.

Zimska burja.
Par ob morju, navdušeno stopica proti njej.
Roki tesno povezani v objem prstov.
Oči so samo še ozki reži.
Zobje polni peska in soli razpršenega morja.
Krivda ljubezenskih nasmehov in toplih lahkotnih besed.

Njuna zgodba, obnova.
Poljubi z okusom čunga lunge.
Poljubi z okusom viskija in vina.
Poljubi z okusom čokolade.
Poljubi z okusom kave.
Poljubi, brez okusa, ampak z aromo ljubezni.
Poljub.

Zanjo je ves denar porabil.
Zanjo, ki je bila njegova največja najstniška ljubezen.  
Ljubezen, katere imena se danes ne spomni več.
Še za stavo ne.

Romantične pesmi je poslušal.
S slušalkami, ker ga je bilo malo sram. 
Opazoval jo je, ko počne svoje stvari. 
Na skrivaj, ker ga je bilo malo sram.

Sram zaradi ljubezni solznih oči.
Po mnogih tednih prisiljenega skupnega življenja.
Najlepših tednih tega življenja.

Za valentinovo so pričakovale Ljubezen.
Od njega je niso dobile. 
Bil je oldschool. 
On je ljubil za gregorjevo.

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

Naslednjič: Pomlad je pred vrati! 😍

Pust je del naše kulture. Odganja zimo, prinaša pomlad in malo norčavosti. Ker smo imeli letos po približno osmih letih spet nekaj prave zime, sem se odločil, da se mu dejansko posvetim; prejšnja leta sem ga tukaj ignoriral. Ampak ne pričakuj klasičnih zgodb. 😅

Tema so maske, seveda.

Čudno je bilo. 
Stali so v vrsti na blagajni. 
Ljudje z maskami so bili nekam neučakani. 

"Zakaj jim je dolgčas, ko pa nosijo tako fajn maske?" si je mislila. 
Predstavljala si je, kakšni so pod maskah in ali so njihove duše kaj podobne likom, ki jih sedaj tako ponosno nosijo.

Nad pustom je bila navdušena.

Saj vem, zgodba je večnivojska. Ves čas nosimo maske. Včasih so vidne, večinoma ne. V vsaki vlogi nosimo drugo. Včasih pa si dovolimo in se zares našemimo. Za pusta, za (rave) party, za športni podvig, za svečani obred … In takrat smo “bolj mi”, ker nas maska ščiti.

Bil je profesionalni kurent in prostovoljni gasilec.
Dve maski je nosil. Dve vlogi igral.
Divje razposajen in preudarno odgovoren.

Za pusta je oživel in se še mesece pobiral.
“Preveč nazdravljanj,” je razlagal.
Ob krizi pa se je brez obotavljanja v boj z ognjem podal.

Masko je najtežje odložil.
Takrat je bil sam, žrtev svojih misli,
ki jih ni zmogel pogasiti.

Pust odganja zimo in skrbi. Kurenti so pri tem še najbolj divji in izraziti. Po ljudskem izročilu so tudi skrivnostni; nikoli zares ne veš, kdo je pod masko.

Kurenti pa sodijo predvsem v vasi, kjer se vsi poznajo, kjer med množico ne moreš izginiti. Razen takrat, ko si sam doma, stran od oči in skrbi krajanov. Sam s svojimi temnimi mislimi. Osamljen.

Batman, temačni opazovalec, grobi odrešitelj.

Imel je tisti pogled, ki gre skozi ljudi. Senca v hodniku. Večino časa pasiven. Prisoten, a ne vsiljiv. Kot opomnik, ki zahteva red.

Razen, ko so ga poklicali v akcijo.

Takrat je zabolelo. Vse je pokalo in se prehitro premikalo. Odločitve so padale kot rafali: kratko, natančno, agresivno. Bil je strah in zanesljivost. Tisti, ki ga nočeš potrebovati, ker ko ga potrebuješ, je že res hudo.

Zato je bil spoštovan. Poklican, ko je bilo nujno.

A maska ni skrivala jeze. Skrivala je ljubezen. Ljubezen do ustvarjanja. Ljubezen do sodelovanja, tudi če se je kazala kot rez. Obsesijo s spremembo, z napredovanjem, s tem, da se stvari premaknejo v boljši dan.

Bil je Batman, ki je v prevelike čevlje stopil.

V službi smo imeli eno delavnico za osebno rast. Iskreno se ne spomnim več točno katere, pri nas je to konstanta in mi zato v glavi ostanejo predvsem “lekcije”, ne naslovi.

Na eni od teh delavnic sem izbral sliko otroka, oblečenega v Batmana. Ker se tako kdaj počutim. Osebno in poslovno.

Zgoraj je karikirana zgodba o tem, spodaj pa še moja slika iz trgovine igrač, ki sem jo poslal skozi Google Gemini, da je odstranil etiketo z maske in mi premaknil roke (masko sem držal z roko na obrazu). Takrat sem bil tudi kar precej bolj suh, tako da tega namerno nisem spreminjal. 😄

↘️ Se bereva prihodnji teden.

Share

Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↖️

Naslednjič: Puj sem, da te kušnem!

Smo narod, ki si je za heroja vzel besednega bojevnika in ne morilca. Smo izjema in ponosni smo na to. Upam, da znamo še biti ponosni na to. Svet oblikujejo besede in ne orožje. In tudi po orožju so prav besede tiste, ki ga postavijo nazaj na noge. Zgodbe oblikujejo našo realnost in v modernem svetu se ta realnost spreminja tedensko. Eni uporabljajo »double speak«, drugi »fake news« … V osnovi pa gre le za zgodbe, ki z množičnim ponavljanjem postanejo dovolj močne, da preoblikujejo fantazijo v resnico in spremenijo svet. In to še preden nastopi orožje – če sploh kdaj …

Zato je besedni bojevnik najbolj aktualen lik modernega časa. In zato je ta praznik, kulturni praznik, še toliko bolj pomemben. Čeprav pade na vikend. Spet.

O njej je pisal, ker ni znal peti, da bi ji pod oknom prepeval.

Pa tako starši niso vedeli, da berejo romance o svoji hčeri.

Prešerno se je naslonil na šank, se nasmehnil mladi natakarici, ki je ravno pospravljala kozarce, in skorajda zakričal: "Danes je moj rojstni dan! Julija, nazdravi z mano!"

Toplo ga je pogledala: "Rade volje. Ime mi je Tija. Pikolo bo 40 evrov in dobiš 15 minut moje pozornosti. Ker imaš rojstni dan in je lokal prazen, ti jih podarim 30. Lahko pa izbereš katero drugo dekle v lokalu, seveda."

Odprl je denarnico. V njej je bil zmečkan stotak in podoba nekoga, ki ga ni več prepoznal. "Trideset minut," je zamrmral in položil denar na moker les. "Trideset minut se bova pretvarjala, da sem živ in ne kot tisti kip na glavnem trgu ..."

Poigral sem se z besedo “prešerno” in dejstvom, da življenje našega poeta ni bilo prav nič prešerno za zunanjega opazovalca. Vse skupaj se seveda dogaja v nočnem klubu, ko so ostali lokali že zaprli. Na dan, ko so še tudi nočni klubi prazni …

Deklica je h kipu na trgu rumeni cvet položila. 
Ni bilo proslave, ni bilo kamer. 
Le ona in ... On.

Za trenutek se je zazdelo, da se je stari bronasti obraz zmehčal in da so se mu oči zarosile. Z občudovanjem je strmela vanj in v mislih prebirala njegove pesmi, ki so ji odprle srce.

"Hvala," je še zašepetala in odšla.

Lani sem se za 8. februar namerno preusmeril stran od pesnika. Letos pišem o njem, ampak seveda brez njega. Danes je kulturni praznik – vzemi si čas in preberi eno njegovo pesem ali dve. Od Prešerna ali drugega besednega bojevnika. Pomagalo ti bo. Pomagalo nam bo.

↘️ Se bereva prihodnji teden. Če ti so ti bile zgodbe všeč, deli to objavo naprej. ↙️

Share

💾 Stare pesmi

Pesnik je sovražil pesem, ki jo je narod vzel za svoj simbol. Začetek ga je spominjal na utopljenega prijatelja in opominjal na svoj epilog pred 177 leti.

"Si zamišljaš?! Njegovo življenje je bilo skoraj samo služba, šank in pisanje pesmi.

Ljubezen je z alkoholom zalival in razočaranje v poezijo zlival. Bedno življenje je imel."

"A zdaj še Prešernu zavidaš?"

"To represijo bi res pasalo za šankom v alkohol utopiti."

Prelep poletni večer v parku.
Na kamniti mizi sta pingpong igrala.
Deževati je začelo.
Tema je park prekrila.
Pod mizo sta se skrila.
"Bo kmalu mimo," jo je vedril.
"Upam da ne," se je nasmehnila.
Končno sta se objela, drugi del igre pričela.

Lahko mi je tvoje telo v poezijo pretvarjati.

Poeziji je vseeno, če se vanjo zaljubi poet.

“Drug drugega bova uporabila, tako kot so zapisali poeti.” 

“Kateri poeti?”

“Vsi.”

"Vrtnice so rdeče, vijolice modre …
Kurc, pa ta poezija!

Zakaj je bila to tvoja zadnja želja?
Hotel sem le mir in na vrtu bazen!  

Zdaj pa tu kopljem …"

Dolgo se ni oglasil s poezijo.

Včasih je za kratka obdobja molčal in se vrnil s plazom temačnih zgodb.

A tokrat ne.

Zamenjal je obsesijo in drogo, zamenjal je hobi.

Poezijo zamenjal je s programsko kodo.

V njej pesni zgodbe, ki jih nihče še videl ni in jih morda nikoli ne bo.

Naslednjič: Batman! 🦇