107 – Konec zgodbe

Vse se mora nekje zaključiti. Vdihni, zadrži in ... Izdihni.

Photo by Crawford Jolly on Unsplash

🔚 Zgodba

Poletje je odšlo. Vročino je prezgodaj mraz zamenjal. 

"Me boš vedno ljubila, kot te ljubim jaz?" jo je vprašal, ves omotičen od strastnih izmenjav pretekle noči.

"Ne vem, sedaj te ne ljubim," ga je za v trenutku ohladila.

V sebi je začutil dolgo zimo, ki je razbijala po vratih.

---

🔂 Ponovitev

Vsak konec je prinesel možnost novega začetka.

Na koncu je od naju le lepa pesem ostala, ki sva jo za svojo tisto poletje imela.

Bila sta sama. Na koncu sveta. Prestrašena. Objokana. Objeta. Skupaj.

Zaprla je oči, utrujena, iztrošena. Temo je topla svetloba prekrila, jo objela in nežno povzdignila. Bila je na koncu poti. Sreča jo je prevzela. Spet je bila svobodna, v večnost združena.

Zbudil se je.  Nočne more še ni bilo konec.

---

---

⛔ Ozadje

Ne spomnim se, kako in kdaj sem spisal to zgodbo. Našel sem jo v arhivu nikoli objavljenih vsebin. Stara je. Potreboval sem eno vsebino pred največjo objavo leta. Kot zaključek letne zbirke objav, ko se vse v tem času za trenutek ustavi in zatem s strašnimi zgodbami “resetira”.

Mimogrede. Pripravi se na 31. oktober. Dan strašne reformacije. Zelo bom hvaležen, če tisto objavo tudi znancem posreduješ. 😊

Naslednjič: Strašne zgodbe IX.