103 – Stresna pomirjevala
Izdihni, zadrži, vdihni, poglej v daljavo, čeprav je zid pred tabo. Si z mano?
🫨 Zgodba
Zgodaj zjutraj je ob mirnem morju sedel.
Pogled usmerjen v daljavo, kjer je jadrnica jutranjo sapico objemala.
Brbotanje vode ob skalah mu je prazne misli polnilo.
Mimo se je sprehodil starejši par v glasni debati o nepomembnih nujnostih vsakdana.
Na nujne zadeve je pomislil.
”Še je čas,” si je odgovoril in še malo posedel.
🔂 Ponovitev
Ko je meditacijo upočasnil srce, se je tudi čas upočasnil.
Ugotovil je, da z rednim treningom lahko srce še bolj upočasni - hotel je videti ali lahko tudi čas popolnoma ustavi.
🧘 Ozadje
To poletje sem ves čas jadral na robu stresa in iztrošenosti. Verjetno sem se tudi nekajkrat prekucnil čez ta rob, ne da bi si to priznal. Ampak občasno sem to le ugotovil. Zato sem, kadarkoli je bilo mogoče, zjutraj odšel na mojo najljubšo lokacijo ob morju, ki je takrat pravzaprav zelo dolgočasna. Nič ni za videt, razen občasnega tekača, sprehajalca, ribiča … No, vsaj bolj mirno je, kot v mestu. 😅
Dovolj mirno, da lahko brez motil opazujem “nič” in pustim svojim mislim, da se zbistrijo in razporedijo (ne)pomembnosti ter odvržejo balast.
Brez ekrana, brez slušalk, samo jaz.
To je zgodba teh trenutkov.
Kako pogosto si pa ti vzameš čas, da ti je zares “dolgčas”?
Naslednjič: Ljubezen besed